Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?
Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …
Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.
Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.
Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.
Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.
Nasledniki so zavrgli ime direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.
“Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.
Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.
Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.
Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.
Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.
Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.
Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.
In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.
Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?
Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?
Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …
Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.
Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.
Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.
Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.
Nasledniki so zavrgli ime direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.
“Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.
Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.
Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.
Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.
Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.
Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.
Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.
In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.
Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?
Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov