Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.
Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"
Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”
Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.
Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.
O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.
Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.
Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.
Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.
Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.
Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.
Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.
In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”
Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”
Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”
Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.
Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.
Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.
In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”
Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.
Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"
Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”
Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.
Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.
O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.
Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.
Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.
Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.
Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.
Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.
Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.
In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”
Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”
Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”
Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.
Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.
Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.
In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”
Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov