Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič o poskusu oziroma uvedbi davčnih blagajn.
Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov!
Na hvalisanje, ki je eden glavnih principov slovenskega novinarstva, nismo imuni niti v naši skromni redakciji. Zato na začetku neskromno spomnimo, kako smo že pred meseci prvi podvomili, da bo uvedba finančnih blagajn uspešna. Danes že vemo, da je uvedba, oziroma njen poskus – fiasko. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj mesec dni pred uvedbo tako pomembnega instrumenta uporabniki pripravljeni vsaj 90-odstotno; danes, nekaj dni po uvedbi, pa se ukvarjamo z vprašanjem, ali je vsaj polovica zavezancev sploh že dvignila znamenite certifikate, ki omogočajo namestitev blagajne. Če takšen ignorantski odnos zavezancev poskušamo razumeti, moramo do skrajnosti poenostavljati …Torej: če se država neresno obnaša do državljanov, pride trenutek, ko se začnejo državljani neresno obnašati do države.
Čeprav sta teorija in praksa davčnih blagajn skoraj v kataklizmičnih razsežnostih neuspešni, tega niti mediji, še manj pa finančna uprava, ne obešamo na veliki zvon. Najmanj, kar država potrebuje, je še ena podobno nerodna zgodba, kot je bila tista z nepremičninskim zakonom. Davčne blagajne se bodo na koncu spridile v nekakšen hibridni sistem, podoben tistemu na Hrvaškem. Ki je bila projektu velika vzornica. Tam veliki zavezanci storitev sicer uporabljajo, manjšim pa kaj takega pač ne pade na pamet. Na tržnicah, prireditvah, sejmih, pri obrtnikih in v bolj zakotnih predelih je davčno potrjen račun še vedno izjema.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra!
V Sloveniji bi bilo preveč enostavno in verjetno neosnovano trditi, da so uradniki na finančni upravi nesposobni. A da so izjemno neduhoviti, si upamo zagovarjati. Najlepši primer pomanjkanja duha med dacarji je uvedba nagradne igre, s katero boste tekmovali za privlačne nagrade. V Sloveniji, deželi iger na srečo, je vsaka nagradna igra obsojena na takojšen uspeh in tudi število ljudi, ki si je na pametni telefon preneslo programsko opremo, s pomočjo katere bodo v igri sodelovali, je velikansko. Povedano z le nekaj pretiravanja: zavezanci, ki si kljub dolžnosti davčne blagajne niso namestili, so si mirno namestili programsko opremo, s katero bodo sodelovali v nagradni igri o davčnih blagajnah.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra! Podobno, kot bi televizijski napovedovalci vremena brali iz stoletnih pratik.
Kombinacija sreče in davkov daje povsem popačeno sliko, kaj davki sploh so. Saj se zavedamo, da gre pri nagradni igri za trnek, na katerega naj bi se ujeli nedisciplinirani zavezanci in z zbiranjem ter preverjanjem dobljenih računov bi v razpuščeno slovensko davčno krajino na nek neskončno naiven način poskušali zasaditi seme davčne discipline. A nagradna igra, ki naj bi spodbujala izdajanje davčno overjenih računov, v sebi skriva lastno negacijo. Gre pa tako.
Davčna igra bo izžrebanim prinesla kar lep kupček denarja. Treba bo račun vzeti, jih zbrati določeno število, preveriti in poslati na davčno upravo in končno upati še na srečo. Sistem je nekje med lotom in športno napovedjo. Kot pri športni napovedi je treba nekaj početi in kot pri lotu je treba imeti srečo.
Tisti, ki bodo imeli srečo, bodo dobili denarno nagrado. Izplačala jih bo Finančna uprava, seveda iz pobranih davkov. Neizžrebani bodo na nek način prostovoljni davčni inšpektorji, ki bodo z zbiranjem in preverjanjem računov Finančni upravi pomagali opravljati njeno delo. Do sem vse lepo in prav, vendar se razmišljujoči vpraša: »Zakaj?« Ali ni smisel davkov predvsem to, da bomo srečni vsi? Davčni sistem v svoji teoretični osnovi jamči kolikor toliko solidarno družbo, skrbi za razporeditev družbene sreče od bogatejših k revnejšim, iz zasebnega v splošno in podobno. Sreča, ki prihaja iz davkov, naj bo enako razpršena med vsemi. Plačani davki se nam vrnejo v podobi javnega dobrega, ne pa v podobi nagradne igre!
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Ker, kaj se bo zgodilo: Slovenci, ki se recimo množično vozijo vplačevati Evrojackpot v Avstrijo, ki igrajo športno napoved, hitre srečke in vse igre Loterije Slovenije, bodo zagrabili tudi igro Finančne uprave. Z njeno pomočjo se bo število overjenih računov strašno povečalo in Finančna uprava bo posledično povečala nagrade v igri. Iz sedanjih štirih žrebanj v letu bo prešla na mesečno in nato še na tedensko žrebanje. Loto v nedeljo po Dnevniku, Finančna uprava v ponedeljek pred Odmevi. Zaradi igre bo pobranih vedno več davkov, vendar bo igra, v kateri bo sodelovalo vedno več državljanov, posledično zahtevala vedno večji nagradni sklad. Ki se bo polnil iz pobranih davkov. Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov! Najlepše bo, da bodo dobitki, izplačani v nagradni igri, tudi obdavčeni in ta davek se bo po obdavčenju srečnežev vrnil nazaj v sklad za nagradno igro …
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Manjšina, ki bo v igri Finančne uprave dobila, bo živela od dobitka, večina pa bo živela od upanja. In v tem grmu tiči nesprejemljivost nagradne igre, ki jo organizira Finančna uprava; davčni sistem zagotavlja realnost, kakršna koli že je. Nagradna igra zagotavlja iluzijo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič o poskusu oziroma uvedbi davčnih blagajn.
Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov!
Na hvalisanje, ki je eden glavnih principov slovenskega novinarstva, nismo imuni niti v naši skromni redakciji. Zato na začetku neskromno spomnimo, kako smo že pred meseci prvi podvomili, da bo uvedba finančnih blagajn uspešna. Danes že vemo, da je uvedba, oziroma njen poskus – fiasko. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj mesec dni pred uvedbo tako pomembnega instrumenta uporabniki pripravljeni vsaj 90-odstotno; danes, nekaj dni po uvedbi, pa se ukvarjamo z vprašanjem, ali je vsaj polovica zavezancev sploh že dvignila znamenite certifikate, ki omogočajo namestitev blagajne. Če takšen ignorantski odnos zavezancev poskušamo razumeti, moramo do skrajnosti poenostavljati …Torej: če se država neresno obnaša do državljanov, pride trenutek, ko se začnejo državljani neresno obnašati do države.
Čeprav sta teorija in praksa davčnih blagajn skoraj v kataklizmičnih razsežnostih neuspešni, tega niti mediji, še manj pa finančna uprava, ne obešamo na veliki zvon. Najmanj, kar država potrebuje, je še ena podobno nerodna zgodba, kot je bila tista z nepremičninskim zakonom. Davčne blagajne se bodo na koncu spridile v nekakšen hibridni sistem, podoben tistemu na Hrvaškem. Ki je bila projektu velika vzornica. Tam veliki zavezanci storitev sicer uporabljajo, manjšim pa kaj takega pač ne pade na pamet. Na tržnicah, prireditvah, sejmih, pri obrtnikih in v bolj zakotnih predelih je davčno potrjen račun še vedno izjema.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra!
V Sloveniji bi bilo preveč enostavno in verjetno neosnovano trditi, da so uradniki na finančni upravi nesposobni. A da so izjemno neduhoviti, si upamo zagovarjati. Najlepši primer pomanjkanja duha med dacarji je uvedba nagradne igre, s katero boste tekmovali za privlačne nagrade. V Sloveniji, deželi iger na srečo, je vsaka nagradna igra obsojena na takojšen uspeh in tudi število ljudi, ki si je na pametni telefon preneslo programsko opremo, s pomočjo katere bodo v igri sodelovali, je velikansko. Povedano z le nekaj pretiravanja: zavezanci, ki si kljub dolžnosti davčne blagajne niso namestili, so si mirno namestili programsko opremo, s katero bodo sodelovali v nagradni igri o davčnih blagajnah.
Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra! Podobno, kot bi televizijski napovedovalci vremena brali iz stoletnih pratik.
Kombinacija sreče in davkov daje povsem popačeno sliko, kaj davki sploh so. Saj se zavedamo, da gre pri nagradni igri za trnek, na katerega naj bi se ujeli nedisciplinirani zavezanci in z zbiranjem ter preverjanjem dobljenih računov bi v razpuščeno slovensko davčno krajino na nek neskončno naiven način poskušali zasaditi seme davčne discipline. A nagradna igra, ki naj bi spodbujala izdajanje davčno overjenih računov, v sebi skriva lastno negacijo. Gre pa tako.
Davčna igra bo izžrebanim prinesla kar lep kupček denarja. Treba bo račun vzeti, jih zbrati določeno število, preveriti in poslati na davčno upravo in končno upati še na srečo. Sistem je nekje med lotom in športno napovedjo. Kot pri športni napovedi je treba nekaj početi in kot pri lotu je treba imeti srečo.
Tisti, ki bodo imeli srečo, bodo dobili denarno nagrado. Izplačala jih bo Finančna uprava, seveda iz pobranih davkov. Neizžrebani bodo na nek način prostovoljni davčni inšpektorji, ki bodo z zbiranjem in preverjanjem računov Finančni upravi pomagali opravljati njeno delo. Do sem vse lepo in prav, vendar se razmišljujoči vpraša: »Zakaj?« Ali ni smisel davkov predvsem to, da bomo srečni vsi? Davčni sistem v svoji teoretični osnovi jamči kolikor toliko solidarno družbo, skrbi za razporeditev družbene sreče od bogatejših k revnejšim, iz zasebnega v splošno in podobno. Sreča, ki prihaja iz davkov, naj bo enako razpršena med vsemi. Plačani davki se nam vrnejo v podobi javnega dobrega, ne pa v podobi nagradne igre!
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Ker, kaj se bo zgodilo: Slovenci, ki se recimo množično vozijo vplačevati Evrojackpot v Avstrijo, ki igrajo športno napoved, hitre srečke in vse igre Loterije Slovenije, bodo zagrabili tudi igro Finančne uprave. Z njeno pomočjo se bo število overjenih računov strašno povečalo in Finančna uprava bo posledično povečala nagrade v igri. Iz sedanjih štirih žrebanj v letu bo prešla na mesečno in nato še na tedensko žrebanje. Loto v nedeljo po Dnevniku, Finančna uprava v ponedeljek pred Odmevi. Zaradi igre bo pobranih vedno več davkov, vendar bo igra, v kateri bo sodelovalo vedno več državljanov, posledično zahtevala vedno večji nagradni sklad. Ki se bo polnil iz pobranih davkov. Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov! Najlepše bo, da bodo dobitki, izplačani v nagradni igri, tudi obdavčeni in ta davek se bo po obdavčenju srečnežev vrnil nazaj v sklad za nagradno igro …
Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.
Manjšina, ki bo v igri Finančne uprave dobila, bo živela od dobitka, večina pa bo živela od upanja. In v tem grmu tiči nesprejemljivost nagradne igre, ki jo organizira Finančna uprava; davčni sistem zagotavlja realnost, kakršna koli že je. Nagradna igra zagotavlja iluzijo.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov