Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
O čem drugem kot o ideji, da v Sloveniji dobimo nacionalno gardo. Vojaško enoto, ki bi bila vključena v slovensko vojsko kot del rezervnega sestava. Javnost je idejo, po stari navadi javnosti, ali popljuvala ali ji prikimala. Ker je zamisel prišla z desne strani političnega spektra, je tudi njeno sprejetje ali zavračanje politično motivirano. Stroka je v glavnem tiho in v tej megleni obrambni stvarnosti moramo tipati pol amaterji, kot se zbiramo v naši oddaji.
Nekaj drži kot pribito. Slovenski obrambni sistem ima več težav. To se zainteresirani poduči samo iz spremljanja običajnega življenjskega toka. Na slabo pripravljenost vojske opozarja njen vrhovni poveljnik, NATO opozarja pred mizernimi vlaganji v vojsko, moštvo bi štrajkalo, ako bi smelo. In ker je vrag v naši soseščini odnesel varnostno šalo in ker je podnebje vedno bolj nagnjeno h katastrofam, bi bilo pametno imeti neke vrste normalno učinkovito vojsko.
Na vojsko se v kolikor toliko normalni družbi vežeta dve skrajnosti. Na eni strani pacifizem, ki je recimo razprl krila v devetdesetih, na drugi strani militarizacija, za katero pa v Sloveniji na srečo nikoli ni bilo pravega denarja. Slovenci in vojska danes tako živimo bipolarno življenje in od znamenitega stavka: “Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski,” je ostal samo neprijeten vonj.
Slovenska vojska je šla v zadnjih desetletjih skozi kar nekaj transformacij; med njimi se stroka najbolj čudi ukinitvi ideje o teritorialni obrambi, ki je – ne navsezadnje – izbojevala državi samostojnost. S teritorialno obrambo, ki bi preživela prvo polovico devetdesetih, današnja razmišljanja o “gardi” seveda ne bi bila potrebna. A teritorialna obramba je bila obrambni koncept nedemokratičnega režima in z večino podobnih pogruntavščin rajnke Jugoslavije je romala na smetišče zgodovine. Seveda nihče pri zdravi pameti ne zagovarja splošne militantne histerije, ki je v socializmu zajela vse sloje prebivalstva – a idejo o obrambni sposobnosti širokih plasti prebivalstva uspešno gojijo nekatere trde in vzorne demokracije, kot je recimo Švica.
Drugi, strokovno vprašljiv poseg v obrambno zmogljivost naroda je bila ukinitev naborniške vojske. Tema, ki sicer buri vojaški ceh zadnjih nekaj desetletij v glavnem po vsem omikanem svetu, se je v Sloveniji zaključila hitro in rigorozno. Na veliko veselje generacij mladeničev je politika leta 2003 uvedla profesionalno vojsko.
Ni treba biti ravno obramboslovec, da uvidiš, kako je z ukinitvijo naborniškega sistema padel tudi sistem rezervnega sestava vojske. Tako je današnja slovenska vojska v glavnem specializirana za mirovne misije v tujini, rezervnega sestava pa praktično ni. Če ne drugače, je stroka, sicer bolj po tiho, kritizirala odziv vojske v primeru žleda, varnostni izzivi pa se bodo, kot napovedujejo, s pomladjo podeseterili.
V takšen varnostni klopčič iz premalo plačanih vojakov, bodeče žice in globalne varnostne zmede je torej padla ideja o nacionalni gardi. Prvo, kar zmoti, je domoljubje, ki naj bi bilo osnovna paradigma garde. Da bi naj za domoljubje gardisti dobivali denarno nadomestilo, je nekoliko cinična podrobnost, a ostaja dejstvo, da naj bi v gardo prišli samo fantje, ki jim ob besedi Slovenija vztrepeta srce. Ob tem se ne moremo znebiti občutka, da gre za čitalniško-romantični koncept iz devetnajstega stoletja, ki narod razume kot simbol večnega hrepenenja. Domoljubje, nacija in garda, ta zadnja kot izjemno spolzek termin vojaškega izrazoslovja, so v predlagani ideji povezani v močno dvomljivo celoto.
Če pride do njene ustanovitve, se lahko takšen koncept razvije samo v dve smeri: ali v smer operetnega razkazovanja uniform in pravilnih kosti obraza, ali pa v pritlehno strankarsko vojsko. Gardisti naj bi sicer pomagali tudi ob naravnih nesrečah, pri čemer si razmišljujoči ne zna odgovoriti, čemu je za reševanje pred poplavami potrebno domoljubje. Ker po tej analogiji bi poudarjenao ljubezen do domovine pričakovali tudi od gasilcev in civilne zaščite – pa vemo, da te prostovoljce v glavnem žene humanost, ne pa domoljubje. Da bi se “vode razmaknile” pred nezaustavljivo silo slovenstva same od sebe, tako ni za pričakovati. Kot tudi ne verjamemo, da bi sirski prebežniki znali razlikovati med profesionalnim vojakom s slabo plačo in kreditom ter gardistom z gorečim srcem in denarnim nadomestilom.
V primeru nacionalne garde je morebiti pretirano govoriti o strankarski vojski, brez dvoma pa zamisel pomeni strateški premik v obrambnih razmišljanjih vsaj vplivnih posameznikov, če ne že politične elite. Po dolgih desetletjih gre ponovno za poskus “podružbljanja” obrambe in varnosti. Do zdaj je namreč imela izključno pravico nadzora in upravljanja z obrambo država. Ideja o gardi pa torišče prenaša na oboroženega in izurjenega civilista, nad katerim država nima več popolnega nadzora. Ker zaradi zavez NATU moramo vzdrževati, kot se je izkazalo, drago in le delno učinkovito profesionalno vojsko, je ideja o vojaški enoti, ki je hibrid med naborništvom in prostovoljstvom, prav toliko razumljiva kot je nevarna.
Seveda pa bi bil ob morebitnem sprejetju zakonodaje, ki bi omogočila nacionalno gardo, najbolj zanimiv interes mladih fantov za vključitev v enoto. Iz zadnjih let naborništa vemo, da slovenska mladež ni imela večje želje po vojaški suknji. Še več; sklepati je, da je teh 7000 profesionalnih vojakov in tisoč mož pogodbene rezerve ves militantno-človeški potencial, ki ga premoremo.
Če pa bi bil vpis v nacionalno gardo resnično množičen, kot predvidevajo predlagatelji, bomo morali poraženi pacifisti žalostno ugotoviti, da se je od leta 2003 veliko tega spremenilo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
O čem drugem kot o ideji, da v Sloveniji dobimo nacionalno gardo. Vojaško enoto, ki bi bila vključena v slovensko vojsko kot del rezervnega sestava. Javnost je idejo, po stari navadi javnosti, ali popljuvala ali ji prikimala. Ker je zamisel prišla z desne strani političnega spektra, je tudi njeno sprejetje ali zavračanje politično motivirano. Stroka je v glavnem tiho in v tej megleni obrambni stvarnosti moramo tipati pol amaterji, kot se zbiramo v naši oddaji.
Nekaj drži kot pribito. Slovenski obrambni sistem ima več težav. To se zainteresirani poduči samo iz spremljanja običajnega življenjskega toka. Na slabo pripravljenost vojske opozarja njen vrhovni poveljnik, NATO opozarja pred mizernimi vlaganji v vojsko, moštvo bi štrajkalo, ako bi smelo. In ker je vrag v naši soseščini odnesel varnostno šalo in ker je podnebje vedno bolj nagnjeno h katastrofam, bi bilo pametno imeti neke vrste normalno učinkovito vojsko.
Na vojsko se v kolikor toliko normalni družbi vežeta dve skrajnosti. Na eni strani pacifizem, ki je recimo razprl krila v devetdesetih, na drugi strani militarizacija, za katero pa v Sloveniji na srečo nikoli ni bilo pravega denarja. Slovenci in vojska danes tako živimo bipolarno življenje in od znamenitega stavka: “Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski,” je ostal samo neprijeten vonj.
Slovenska vojska je šla v zadnjih desetletjih skozi kar nekaj transformacij; med njimi se stroka najbolj čudi ukinitvi ideje o teritorialni obrambi, ki je – ne navsezadnje – izbojevala državi samostojnost. S teritorialno obrambo, ki bi preživela prvo polovico devetdesetih, današnja razmišljanja o “gardi” seveda ne bi bila potrebna. A teritorialna obramba je bila obrambni koncept nedemokratičnega režima in z večino podobnih pogruntavščin rajnke Jugoslavije je romala na smetišče zgodovine. Seveda nihče pri zdravi pameti ne zagovarja splošne militantne histerije, ki je v socializmu zajela vse sloje prebivalstva – a idejo o obrambni sposobnosti širokih plasti prebivalstva uspešno gojijo nekatere trde in vzorne demokracije, kot je recimo Švica.
Drugi, strokovno vprašljiv poseg v obrambno zmogljivost naroda je bila ukinitev naborniške vojske. Tema, ki sicer buri vojaški ceh zadnjih nekaj desetletij v glavnem po vsem omikanem svetu, se je v Sloveniji zaključila hitro in rigorozno. Na veliko veselje generacij mladeničev je politika leta 2003 uvedla profesionalno vojsko.
Ni treba biti ravno obramboslovec, da uvidiš, kako je z ukinitvijo naborniškega sistema padel tudi sistem rezervnega sestava vojske. Tako je današnja slovenska vojska v glavnem specializirana za mirovne misije v tujini, rezervnega sestava pa praktično ni. Če ne drugače, je stroka, sicer bolj po tiho, kritizirala odziv vojske v primeru žleda, varnostni izzivi pa se bodo, kot napovedujejo, s pomladjo podeseterili.
V takšen varnostni klopčič iz premalo plačanih vojakov, bodeče žice in globalne varnostne zmede je torej padla ideja o nacionalni gardi. Prvo, kar zmoti, je domoljubje, ki naj bi bilo osnovna paradigma garde. Da bi naj za domoljubje gardisti dobivali denarno nadomestilo, je nekoliko cinična podrobnost, a ostaja dejstvo, da naj bi v gardo prišli samo fantje, ki jim ob besedi Slovenija vztrepeta srce. Ob tem se ne moremo znebiti občutka, da gre za čitalniško-romantični koncept iz devetnajstega stoletja, ki narod razume kot simbol večnega hrepenenja. Domoljubje, nacija in garda, ta zadnja kot izjemno spolzek termin vojaškega izrazoslovja, so v predlagani ideji povezani v močno dvomljivo celoto.
Če pride do njene ustanovitve, se lahko takšen koncept razvije samo v dve smeri: ali v smer operetnega razkazovanja uniform in pravilnih kosti obraza, ali pa v pritlehno strankarsko vojsko. Gardisti naj bi sicer pomagali tudi ob naravnih nesrečah, pri čemer si razmišljujoči ne zna odgovoriti, čemu je za reševanje pred poplavami potrebno domoljubje. Ker po tej analogiji bi poudarjenao ljubezen do domovine pričakovali tudi od gasilcev in civilne zaščite – pa vemo, da te prostovoljce v glavnem žene humanost, ne pa domoljubje. Da bi se “vode razmaknile” pred nezaustavljivo silo slovenstva same od sebe, tako ni za pričakovati. Kot tudi ne verjamemo, da bi sirski prebežniki znali razlikovati med profesionalnim vojakom s slabo plačo in kreditom ter gardistom z gorečim srcem in denarnim nadomestilom.
V primeru nacionalne garde je morebiti pretirano govoriti o strankarski vojski, brez dvoma pa zamisel pomeni strateški premik v obrambnih razmišljanjih vsaj vplivnih posameznikov, če ne že politične elite. Po dolgih desetletjih gre ponovno za poskus “podružbljanja” obrambe in varnosti. Do zdaj je namreč imela izključno pravico nadzora in upravljanja z obrambo država. Ideja o gardi pa torišče prenaša na oboroženega in izurjenega civilista, nad katerim država nima več popolnega nadzora. Ker zaradi zavez NATU moramo vzdrževati, kot se je izkazalo, drago in le delno učinkovito profesionalno vojsko, je ideja o vojaški enoti, ki je hibrid med naborništvom in prostovoljstvom, prav toliko razumljiva kot je nevarna.
Seveda pa bi bil ob morebitnem sprejetju zakonodaje, ki bi omogočila nacionalno gardo, najbolj zanimiv interes mladih fantov za vključitev v enoto. Iz zadnjih let naborništa vemo, da slovenska mladež ni imela večje želje po vojaški suknji. Še več; sklepati je, da je teh 7000 profesionalnih vojakov in tisoč mož pogodbene rezerve ves militantno-človeški potencial, ki ga premoremo.
Če pa bi bil vpis v nacionalno gardo resnično množičen, kot predvidevajo predlagatelji, bomo morali poraženi pacifisti žalostno ugotoviti, da se je od leta 2003 veliko tega spremenilo.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov