Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah!"
Danes pa do zadnjega megaherca v obrambo našega ljubega medija, ki je radio. Padal je pod križem zadnje dni, ko mu je zakonodajalec naložil kvote, o katerih smo se že tudi na našem programu obširno in polemično izrazili.
In ker so se mediju v bran že tako ali tako postavili najpogumnejši, kar jih premoremo, danes le pamfletek o krivici, ki se godi prvemu med mediji. In to ne le nacionalnemu, temveč smo danes v isti vreči lokalni, regionalni, komercialni in kar je pridevnikov pred zvočniki, za katerimi je neskončni eter …
Gre pa tako; uzakonjene kvote predvajanja slovenske glasbe so izrazito dvosmerni promet. Ali bolje rečeno – so izrazito bipolarne. In dvoumne. Lahko jih razumemo tako, lahko jih razumemo drugače. Preprosto povedano, neposredno prizadeti, se pravi avtorji in izvajalci slovenske glasbe jih razumejo kot vprašanje denarja, (čeprav trdijo drugače) posredno prizadeti, se pravi javnost, jih razume kot branik slovenske kulture.
Presečišče obeh množic je radio. Ki neposredno z vso hudimano zmešnjavo nima nič. Kot bi Krpanovo kobilo obtožili na eni strani tihotapstva, na drugi strani pa banaliziranja slovenske literature. Kobila in radio ne počneta nič drugega, kot to, kar jima je stvarnik namenil. Prva nosi tovor, drugi predvaja glasbo … Tako pa s strahom vrtimo popevke, vedoč, da nas eni kolnejo, ker ne režemo pravično borne skorje kruha, drugi pa, ker slovenstvo pehamo v brezno anglosaške dekadence.
Zgodba je brezkončna in poskusiti jo razložiti po pameti, je misija nemogoče. Zato odnehajmo koj na začetku in si poskusimo postaviti vprašanja, ki logično štrlijo iz uzakonjenih kvot.
Torej, ali je radio edini elektronski medij, ki reže finančno pogačo in brani kulturo? Ne, seveda ne! Tudi sestra televizija služi denar in brani kulturo … Pa vendar po televiziji zadnje tedne nič ne pada! Nihče se ne prepira, nihče je ne regulira in nihče ji ne dirigira, kako in kaj.
Ker, saj je logično, televizija nima takšnega deleža glasbenega programa, kot ga ima radio. Po stereotipni delitvi iz zadnjih desetletij smo mi bolj zabavljači, televizijci pa bolj informatorji. Tako je vse slovenske televizije razprava o kvotah logično zaobšla, ker zakonodajalec na televizijah ne more regulirati glasbenega programa; če pa ga že, je to v kar najmanjšem obsegu.
In zdaj kleč vsega problema. Z glasbenim programom oziroma njegovo regulacijo slovenske radijske postaje branijo slovensko kulturo in ustvarjalnost. Po tej logiki sledi, da slovenske televizijske postaje k branjenju nacionalne kulture niso obvezane, ker glasba pač ne predstavlja pomembnega deleža predvajanega programa! Čeprav je trditev absurdna, ima svojo potrditev v praksi. Na nobenem slovenskem radiu, pa koliko naj že bo lokalen ali komercialen, ne boste nikoli našli toliko abotnosti, kolikor jih je mogoče najti na slovenskih televizijah! Pa kaj, če klatijo neumnosti, samo da jih klatijo v slovenščini.
Preverimo trditev v praksi! Na radijski postaji je po novem regulirano, da po vsakih nekaj tujerodnih uspešnicah pride na vrsto domača popevka, ki vam bo na dolgi rok preprečila, da boste pozabili materinščino. Sicer jo boste omejili le na nekaj solzavo preprostih stihov, govorili pa jo le še boste. Vi in vaši otroci … Ker je zakonodajalec to želel!
Medtem pa na televiziji na nekaj mehiških žajfnic pride po en domači resničnostni šov. Ki ga ne urejajo nobeni predpisi. In je za nacionalno kulturo, kaj za kulturo, za splošno stanje zavesti, veliko bolj poguben, kot je štiriindvajset neprekinjenih ur britanskega popa, ameriškega rapa in avstralskega rocka …
In tako se zmedeni vprašamo: čemu je treba regulirati glasbeni program na radiu, sorodne vsebine na televizijah pa so svobodne kot srnjad na paši? Zakaj je radio obtožen in obsojen, epidemija nekulture na slovenskih televizijah pa ni niti prepoznana kot problem. Kaj šele, da bi se zakonodajalec potrudil to epidemijo zajeziti.
Odgovor je najti v sami duši slovenstva.
Naši zakonodajalci so preprosti fantje. Ki imajo doma matere, žene in babice. “Poslušaj France,” pravijo mame, sestre, babice in žene, ko gre mož zjutraj ustvarjati Slovenijo po svoji podobi, “nič ne razumem, kaj pojejo po radiu!” Tako pravi slovenski matriarhat in možje v službi predpišejo kvote. In ko se zakonodajalec pod večer vrne domov, vidi ženske srečne pri ognju, ko strojijo kožo in uživajo v poslušanju prepirov med “kmeti”, “gostilničarji”, “avanturisti na otokih”, “ženini in nevestami” in podobnimi kronanimi neumnostmi.
In zakonodajalcu je toplo pri srcu, ker je s tem, ko je uvedel glasbene kvote, naredil nekaj dobrega za družbo in s tem, ko je pustil televizije pri miru, še nekaj dobrega za družino.
V zapisih iz močvirja Marko Radmilovič tokrat razkriva, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Pa brez zamere!
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.
Kot je zakonsko opredeljeno lobiranje, ki je – recimo temu – prepričevanje, bi moralo biti zakonsko urejeno tudi svetovanje. In to z rigorozno določbo, da za svetovanje nihče ne more biti plačan. Vzporedno vesolje avtorskih honorarjev, ki smo mu zadnje tedne komaj načeli povrhnjico, bi tako izgubilo enega svojih najljubših instrumentov za odliv javnega denarja v zasebne žepe. Nasvet naj spet postane velikodušna gesta, vse drugo, vključno s pravnimi, medicinskimi, medijskimi, marketinškimi, geopolitičnimi in računovodskimi nasveti, pa naj se obravnava kot storitev. Z izstavljenim računom, brez možnosti avtorskega honorarja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.
Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Neveljaven email naslov