Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa s prefinjenim smislom za humor, ki je ne smete zamuditi!
"Problem je, da polovica Slovenije anonimno sovraži drugo polovico, ki ima imena in priimke!"
Danes pa nekaj na zahtevo redkega poslušalstva. V legendarni oddaji Studio ob 17, ki jo pripravljajo nadstropje višje, so oni dan govorili o sovražnem govoru. In med debato je ugledna slovenska pravnica Lucija Šikovec Ušaj štiri novinarje, tri iz naše hiše, poimenovala “neintegrirani migranti”. Redki mediji so dvignili obrv, ker so označili vsaj za neprimerno, da v oddaji o sovražnem govoru tega prakticiraš … A danes so za nas pomembnejše druge stvari. Na častnem seznamu neintegrirancev se je znašel tudi avtor teh zapisov – v nadaljevanju imenovan avtor. In avtorju so številni predlagali, da naj ne bo tiho in naj v svoji veleumni maniri ugledno slovensko pravnico razsuje. Ker avtor tega ni storil in se je izmikal, so mu že očitali krščansko prakso nastavljanja lic, tako da se je končno le omehčal in dogodkom namenil nekaj misli. Pa še to le v strogi povezavi s problematiko sovražnega govora, kajti avtor izkoriščanje javnega medija za osebna obračunavanja smatra za nizkotno in neprimerno.
Fenomen sovražnega govora je v tem, da živi in umrje samo v očeh naslovnika. Konkretno: pristanek na seznamu “neintegriranih migrantov” avtorja ni prizadel in ga ne dojema kot sovražni govor. Kot je znano, avtor ni najbolj odprte glave in termina “neintegrirani migrant” niti ne razume najbolje! Kot sin slovenske matere, rojen na sveti slovenski zemlji in šolan v slovenščini še posebej ne razume besedice neintegriran, če je že izraz migrant v njegovem primeru povsem deplasiran …
Še najlažje izraz neintegriran avtor razume v povezavi z določenimi vrstami izjemno zdravih mok in pekovskega peciva. Ali z določeno vrsto kmetijske predelave … Kako bi ga lahko torej ugledna pravnica razžalila, če pa mu je samo rekla polnozrnata štručka?
Predvsem pa je pri sovražnem govoru bistveno, da govorec sovraži naslovnika. Brez te relacije sovražni govor nima smisla. In avtor se pri najboljši volji ne more domisliti, zakaj bi ugledna slovenska pravnica sovražila neuglednega pisuna. Še sploh, ker pisun ne sovraži nje! A čudna so pota sovraštva, še bolj so čudna pota govora.
Pravo in politika, sta nam s svojo drobnjakarsko naravo natančno določila, kaj je to sovražni govor. In kdo so vse sovražni govorci. In kako ga bomo preganjali. Ampak če razumni vzame te teoretične modele in jih vstavi v realni, vsakodnevni politični diskurz, zlahka ugotovi, da polovica Slovenije sovraži drugo polovico Slovenije. Kar pa že tako ali tako vemo tudi brez sovražnega govora. Malo večji problem je, da polovica Slovenije anonimno sovraži drugo polovico, ki pa ima imena in priimke! A tudi na tem področju se stanje že izboljšuje, saj je vedno manj anonimnih in vedno več podpisanih govorcev, kot je primer ugledne pravnice. Avtor smatra, da je to korak v pravo smer. Kritiki sovražnega govora pa bi se morali zavedati še nečesa.
Sovražni govor, kolikor že zna biti moteč ali celo boleč, je še v redu! Ker besede sicer lahko bolijo, redko pa ubijajo. Bolj bo problematično, ko bodo častilci sovraštva prešli od besed k dejanjem. In vsi ti protesti, kričanje in zaripli obrazi so avtocesta, ki bo ekspresno prinesla ukinitev sovražnega govora in pripravila prehod od teorije k praksi. Ker, naj se sliši še tako čudno, sovražni govor je v zadnji plasti še vedno intelektualno dejanje. Vzeti gorjačo, ali bog ne daj »flinto«, kot je moda čez lužo, je veliko lažje in človeški bestialnosti tudi bolj naravno.
Obstaja pa še tretja možnost. Človek, sploh če hodi po domovini z odprtimi očmi, težko verjame, da se je v ljudeh, ki se podijo za prvim regratom in razmišljajo o barvanju ograje, sprehajanju psa in morebitnem dopustu na Hrvaškem, nabralo toliko sovraštva, kot ga z užitkom opisujemo mediji in se ga upravičeno boji razumništvo. Po avtorjevem mnenju gre za nekaj drugega, ki se le manifestira kot sovraštvo!
Če česa, so “neintegriranega avtorja” v mladosti, kot celotne generacije pred njim, naučili osnov olike. Reče se »hvala« in »prosim«, pozdravlja se in če se komu stori krivica, se opraviči. Nič posebnega; te stvari so njega dni učili v družinah, v šoli in v cerkvi. Danes pa, kot slišimo, so vse te tri institucije v krizi. In nove generacije posledično niso več vzgojene. Devetdeset odstotkov tega, kar je okarakterizirano kot sovražni govor, je v bistvu nevzgojenost. Kdaj pa kdaj tudi pobalinstvo.
Če torej avtor v oznaki “neintegrirani migrant” ne vidi elementov sovražnega govora in se kot “stranka v postopku” ne čuti osovraženega, pa žal pri ugledni pravnici Luciji Šikovec Ušaj ne more spregledati elementov slabe oziroma ohlapne vzgoje. Z nedopustnim posploševanjem tako sklepamo, da je slovensko pravništvo sicer bolj slabo vzgojeno, vsekakor pa ne sovražno nastrojeno. Kar pa je dobra novica.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa s prefinjenim smislom za humor, ki je ne smete zamuditi!
"Problem je, da polovica Slovenije anonimno sovraži drugo polovico, ki ima imena in priimke!"
Danes pa nekaj na zahtevo redkega poslušalstva. V legendarni oddaji Studio ob 17, ki jo pripravljajo nadstropje višje, so oni dan govorili o sovražnem govoru. In med debato je ugledna slovenska pravnica Lucija Šikovec Ušaj štiri novinarje, tri iz naše hiše, poimenovala “neintegrirani migranti”. Redki mediji so dvignili obrv, ker so označili vsaj za neprimerno, da v oddaji o sovražnem govoru tega prakticiraš … A danes so za nas pomembnejše druge stvari. Na častnem seznamu neintegrirancev se je znašel tudi avtor teh zapisov – v nadaljevanju imenovan avtor. In avtorju so številni predlagali, da naj ne bo tiho in naj v svoji veleumni maniri ugledno slovensko pravnico razsuje. Ker avtor tega ni storil in se je izmikal, so mu že očitali krščansko prakso nastavljanja lic, tako da se je končno le omehčal in dogodkom namenil nekaj misli. Pa še to le v strogi povezavi s problematiko sovražnega govora, kajti avtor izkoriščanje javnega medija za osebna obračunavanja smatra za nizkotno in neprimerno.
Fenomen sovražnega govora je v tem, da živi in umrje samo v očeh naslovnika. Konkretno: pristanek na seznamu “neintegriranih migrantov” avtorja ni prizadel in ga ne dojema kot sovražni govor. Kot je znano, avtor ni najbolj odprte glave in termina “neintegrirani migrant” niti ne razume najbolje! Kot sin slovenske matere, rojen na sveti slovenski zemlji in šolan v slovenščini še posebej ne razume besedice neintegriran, če je že izraz migrant v njegovem primeru povsem deplasiran …
Še najlažje izraz neintegriran avtor razume v povezavi z določenimi vrstami izjemno zdravih mok in pekovskega peciva. Ali z določeno vrsto kmetijske predelave … Kako bi ga lahko torej ugledna pravnica razžalila, če pa mu je samo rekla polnozrnata štručka?
Predvsem pa je pri sovražnem govoru bistveno, da govorec sovraži naslovnika. Brez te relacije sovražni govor nima smisla. In avtor se pri najboljši volji ne more domisliti, zakaj bi ugledna slovenska pravnica sovražila neuglednega pisuna. Še sploh, ker pisun ne sovraži nje! A čudna so pota sovraštva, še bolj so čudna pota govora.
Pravo in politika, sta nam s svojo drobnjakarsko naravo natančno določila, kaj je to sovražni govor. In kdo so vse sovražni govorci. In kako ga bomo preganjali. Ampak če razumni vzame te teoretične modele in jih vstavi v realni, vsakodnevni politični diskurz, zlahka ugotovi, da polovica Slovenije sovraži drugo polovico Slovenije. Kar pa že tako ali tako vemo tudi brez sovražnega govora. Malo večji problem je, da polovica Slovenije anonimno sovraži drugo polovico, ki pa ima imena in priimke! A tudi na tem področju se stanje že izboljšuje, saj je vedno manj anonimnih in vedno več podpisanih govorcev, kot je primer ugledne pravnice. Avtor smatra, da je to korak v pravo smer. Kritiki sovražnega govora pa bi se morali zavedati še nečesa.
Sovražni govor, kolikor že zna biti moteč ali celo boleč, je še v redu! Ker besede sicer lahko bolijo, redko pa ubijajo. Bolj bo problematično, ko bodo častilci sovraštva prešli od besed k dejanjem. In vsi ti protesti, kričanje in zaripli obrazi so avtocesta, ki bo ekspresno prinesla ukinitev sovražnega govora in pripravila prehod od teorije k praksi. Ker, naj se sliši še tako čudno, sovražni govor je v zadnji plasti še vedno intelektualno dejanje. Vzeti gorjačo, ali bog ne daj »flinto«, kot je moda čez lužo, je veliko lažje in človeški bestialnosti tudi bolj naravno.
Obstaja pa še tretja možnost. Človek, sploh če hodi po domovini z odprtimi očmi, težko verjame, da se je v ljudeh, ki se podijo za prvim regratom in razmišljajo o barvanju ograje, sprehajanju psa in morebitnem dopustu na Hrvaškem, nabralo toliko sovraštva, kot ga z užitkom opisujemo mediji in se ga upravičeno boji razumništvo. Po avtorjevem mnenju gre za nekaj drugega, ki se le manifestira kot sovraštvo!
Če česa, so “neintegriranega avtorja” v mladosti, kot celotne generacije pred njim, naučili osnov olike. Reče se »hvala« in »prosim«, pozdravlja se in če se komu stori krivica, se opraviči. Nič posebnega; te stvari so njega dni učili v družinah, v šoli in v cerkvi. Danes pa, kot slišimo, so vse te tri institucije v krizi. In nove generacije posledično niso več vzgojene. Devetdeset odstotkov tega, kar je okarakterizirano kot sovražni govor, je v bistvu nevzgojenost. Kdaj pa kdaj tudi pobalinstvo.
Če torej avtor v oznaki “neintegrirani migrant” ne vidi elementov sovražnega govora in se kot “stranka v postopku” ne čuti osovraženega, pa žal pri ugledni pravnici Luciji Šikovec Ušaj ne more spregledati elementov slabe oziroma ohlapne vzgoje. Z nedopustnim posploševanjem tako sklepamo, da je slovensko pravništvo sicer bolj slabo vzgojeno, vsekakor pa ne sovražno nastrojeno. Kar pa je dobra novica.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov