Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov