Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja o prvem dokumentiranem izvozu princese iz Slovenije - Melanije Knavs, poročene Trump.
Danes pa lekcija iz nenačelnosti. In prihodnosti. Problem prihodnosti je v tem, da je ne prepoznamo v sedanjosti. Poglejmo si očiten primer, kot so volitve ameriškega predsednika. Medtem, ko se večina medijev še brezupno vrti okoli ameriškega super torka, na Valu 202 z močjo analitične misli že napovedujemo, da bo vsaj republikansko nominacijo, zelo verjetno pa tudi novembrske volitve dobil Donald Trump. In z njim bi bila na položaj prve dame ZDA namontirana slovenska Melanija Knavs, poročena Trump. Nekateri iz te prerokbe že kujejo dobiček, mi pa se posvetimo bolj zgodovinskim in sociološkim razsežnostim zgodbe.
Zanimivo je, da gre za prvi dokumentirani izvoz prave princese iz Slovenije! Čeprav smo bili stoletja del Habsburške monarhije, ki je bila specializirana za izvoz princes, smo morali čakati na novo tisočletje. Kot da ne bi dobro opazovali Avstrijcev pri delu in razplodu, smo bili Slovenci vse do Melanije tozadevno izjemno neuspešni …
Ob tem je jasno, kako slovenska ženska lepota in privlačnost nista bili nikoli vprašljivi. Prav zato je neverjetno, kako so lahko Avstrijci delegirali svoje princese na vse evropske dvore, Slovenci pa le delegatke v Zbor občin!
Kakorkoli; zdaj nam je uspelo in na to bodimo ponosni. In se z zavestjo, da mu je doma dobro postlano, posvetimo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
V tej razmeroma zgodnji fazi mu v javnih medijih gladko prilepimo etiketo, da je tepec. Ko imamo javni mediji prijazne dni. Oni bolj analitični ali demokratski ali liberalni mediji mu prilepijo še veliko hujše vzdevke. Prav to globalno, sploh pa ameriško medijsko žaljenje ga bo na koncu tudi izvolilo za predsednika – a to je že druga tema.
Zgodovina ameriških predsednikov je tudi zgodovina voljenih mediokritet ter tu in tam kakšnega tepčka. In površnemu opazovalcu ni jasno, od kod tolikšno razburjenje nad Donaldom, ko pa so komaj pred desetletjem izvolili W. Busha! Kdo od obeh je bolj zmešan, je sicer stvar debate, a dejstvo je, da Donald kot predsednik ne more narediti večje škode, kot jo je že kdaj naredil kateri izmed njegovih predhodnikov. No, sicer lahko spremeni planet v ognjeno kroglo, a ker bi s tem porušil tudi svoje nebotičnike, je za jedrski holokavst pod Donaldom manj možnosti, kot jih je bilo pod Bushem. Ali pod Kennedyjem, recimo.
A današnja tema je svetohlinstvo in poskusimo skupaj najti točko preloma, ko bomo Trumpa čez noč namesto cepca začeli naslavljati z gospod predsednik! Tovrstna medijska praksa je znana že od pobega Napoleona z Elbe. Takrat so ob izkrcanju na kopnem pariški dnevniki kričali: “Pošast je zbežala.” A bolj kot se je Korzičan bližal prestolnici, manj je bil padli diktator in bolj je postajal zmagoviti cesar.
Kje je torej točka preloma, na kateri bomo nehali Trumpa obravnavati kot dvornega norčka in ga začeli naslavljati spoštljivo in primerno udvorljivo?
Lep primer je obisk prej omenjenega W. Busha, ki se mu je leta 2008 priklonila vsa slovenska politična elita, čeprav so vsi vedeli, da bi bil možak obsojen na vsakem kolikor toliko verodostojnem mednarodnem sodišču. Javnost je bila sicer takrat ob obisku že nekoliko bolj zadržana, mediji pa prikupno zmedeni.
In ker je usoda zamerljiva gospa, nam bo situacijo odigrala še enkrat. Zelo verjetno je namreč, da bo Donald obiskal ženino domovino – in kako se bomo takrat obnašali? Klečeplazno, kot v primeru Busha, ali v skladu z zmerljivkami in zbadljivkami, ki mu jih namenjamo danes. V tem primeru bo možakar čakal v vrsti na Brniku in se čudil, kako da do Sevnice ni avtoceste.
A nenačelnost je vgrajena v srce politike in tedanja politična nomenklatura se bo brez sramu prišla posončit na letališče in fazani s sten na Brdu bodo še enkrat obkrožili svet.
Resnično pomembno vprašanje in prednostna naloga, predvsem za slovensko diplomacijo, je aktivacija političnega potenciala, ki leži v Melaniji Knavs. Če je bila do zdaj edina sled o tem v angleščini izdana biografija in nekaj periodičnih člankov, je zdaj čas za resno politično in narodnobuditeljsko ofenzivo. Kot vemo, je tudi zgodovina ameriških prvih dam zelo raznovrstna – vsaj tako, kot je raznovrstna zgodovina ameriških predsednikov. Zgodbe prvih dam se bočijo od preprostih in vdanih gospodinj do pravih vladaric v senci, ali celo socialnih in kulturnih revolucionark.
Kaj od tega bo postala Melanija, še ne vemo; a tudi če bo samo lepa in bo skrbela za prtičke in dnevni odmerek modre tabletke, bo globalno še vedno vplivnejša, kot so globalno vplivni slovenski predsednik, slovenski premier in slovenski šef parlamenta skupaj.
Torej, če se je že izvozila sama, jo vsaj uvozimo nazaj na državne stroške.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov