Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.
Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.
Apaška civilna iniciativa nam je pokazala, kako je mogoče demokratično blokirati demokracijo. Oziroma z drugimi besedami: neučinkovitost demokratičnega upravljavskega in političnega modela se najlepše dokaže z demokratičnimi sredstvi.
A na začetku moramo vseeno nekoliko razširiti obzorje. Torej v Apače. In v sosednje obmejne kraje, ki životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela. Tehnične podrobnosti so prezapletene za običajne medijske ljudi, tako ustvarjalce, kot uporabnike …
Zato na kratko: zaradi različnih davčnih modelov morajo dnevni migrantski delavci, ki delajo v sosednji Avstriji, živijo pa pri nas, plačevati nesorazmerno visoko dohodnino; tisti, ki pa so se po njihovem mnenju dvojnemu obdavčenju v preteklih letih izmikali, so dobili od FURSA te dni v poplačilo astronomske vsote. Sami smatrajo, da je to krivično, sedanja vlada z delom javnosti pa meni, da je takšno plačilo upravičeno. Ustavno sodišče je sedanji vladi in skeptični javnosti pred časom pritrdilo, ko je osebno davčno olajšavo, ki jim jo je odobrila Pahorjeva vlada, označilo kot neenakost pred zakonom in jo ukinilo.
Ustavno sodišče je menilo, da bi z davčnim popuščanjem migrantskim delavcem v neenakopravni položaj prišli v Sloveniji zaposleni rezidenti Republike Slovenije … Ker jih je ustavno sodišče razjezilo, so migrantski delavci uporabili ustavno pravico do referenduma in utišali ustavno sodišče. Očitno je tudi slovenska ustava palica z dvema koncema.
Danes se ne bomo opredeljevali do tega, kdo ima oziroma, kdo nima prav – samo toliko, da je na tehničnem nivoju, ki zahteva poglobljeno znanje o davčnih postopkih, vsa zgodba še najlažje opisljiva z večnim Kavljem 22. Še bolj povedno pa je dejstvo, da je problem pereč že debelo desetletje in čeprav je že pred nekaj leti kazalo, da ga bodo rešili, je danes ponovno svež kot prve dni.
Prav zaradi dolgotrajnosti reševanja davčne zadrege pa se nepristranski opazovalec ne more znebiti vtisa, da ima pri brezbrižnem odnosu do problema prste vmes tudi moralna, medijska in politična centralizacija Slovenije.
Prvič; o številu dnevnih migrantov v republiko Avstrijo ni natančnih številk. O tako pomembni ekonomski kategoriji, kot so dnevne ekonomske migracije, imamo v Sloveniji samo grobo oceno.
Drugič; dnevni migranti prihajajo z obmejnih področij Prekmurja, Štajerske in Koroške. Praviloma iz najrevnejših in demografsko najbolj ranljivih predelov Slovenije. Najbrž tudi ni naključje, da so ta področja tako duhovno kot tudi po fizični razdalji najdlje od Ljubljane.
Tretjič; obmejne pokrajine slovenskega severovzhoda je vsakokratna slovenska oblast pustila propasti! Za razliko od Avstrije, ki na obmejna področja ogromno investira, da bi jih tako čim bolj utrdila, ob naših meji z Avstrijo državnih vlaganj praktično ni.
Petič; žalostne simbolike, ko je tudi na vrhuncu begunskega vala vsak dan iz Slovenije v Avstrijo migriralo vsaj enkrat več Slovencev kot Sircev, ni uvidel nihče.
Šestič; delavci migranti v veliki večini v Avstriji niso zaradi koristoljubja, temveč zaradi stiske.
Sedmič; z ogromnim povečanjem dnevnega migrantskega toka iz Slovenije v Avstrijo, od začetka krize 2008, se med obema sosedoma, oziroma med obema narodoma ponovno vzpostavljajo socialne prakse, za katere smo upali, da so se končale konec devetnajstega stoletja.
Če torej hočemo soditi, kdo so ljudje, ki s svojevrstno državno nepokorščino »rušijo državo,« kot so se dramatično odzvali mediji, bi morali najprej poznati okoliščine, ki so jih do tega pripeljale. Prav in narobe v tej migrantski zgodbi zgubita na pomenu z zadnjimi razkritji o sužnjelastniških praksah med slovenskimi delodajalci. Prav tako migrantsko-davčni prav in narobe izgubita pomen ob divjaških izplačilih akademskih elit ali tajkunskih milijonskih avanturah. Da se je država skozi FURS odločila za načelnost in vztrajanje pri črki zakona na eni najbolj ranljivih demografskih skupin, se zdi cinizem brez primere. In če je mogoče takšno državo blokirati s tem, da njeno neučinkovitost obrneš proti njej sami, se zdi domislica Apaške civilne iniciative res dobrodošla.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov