Tedenska glosa Marka Radmiloviča.

Danes pa zelo preprosto, vsem razumljivo in s potrebno pieteto. Govorili bomo o smrti bolnika na novi urgenci šempetrske bolnice. Zgodba je splošno znana, zato le osnovni gabariti. Bolnik je med reanimacijo prejel namesto potrebnega kisika smejalni plin, zaradi česar je tudi umrl. Zgodba je tragična, a kot zadnje čase vse v naši državi, se tudi takšna nepotrebna in tragična smrt sfiži do absurda. Absurd pa po svoji naravi porine tragedijo na stran in spusti na oder delček satire.

Torej med graditvijo povsem novega urgentnega centra so zamenjali cev na inštalaciji. Namesto kisika je iz stenske šobe prihajal dušikov oksid in med strokovno neoporečno animacijo je pacient umrl. Zdravniki so posumili na tehnično napako in že hiter pregled napeljave je pokazal na usodno napako.

Do zdaj sledimo medijskim poročilom, od tod naprej se jim bomo izognili. Predvsem zaradi tega ker bomo vso zgodbo nedopustno poenostavili …

V namestitev napeljave medicinskih plinov do reanimacijskega prostora so bila vpletena tri podjetja in ministrstvo. Prvo podjetje je napeljavo načrtovalo, drugo jo je izvedlo, tretje je postopek nadzorovalo. Ministrstvo za zdravje je dalo denar. Ko se je izkazalo, da je bolnik resnično podlegel zaradi napake v napeljavi, so vsa tri podjetja izjavila, da niso kriva. Prvo podjetje je dejalo, da je krivo drugo podjetje, drugo podjetje je dejalo, da je krivo prvo podjetje, tretje pa je dejalo, da je le nadziralo in nadzor še ni nikoli nikogar ubil. Ministrstvo je dejalo, da je dalo samo denar.

Če bi bili v treh podjetjih in na ministrstvu zaposleni osemletni otroci, bi človek reakcijo še razumel – v primeru, da pa tako ministrstvo kot tudi tri podjetja vodijo odgovorni in resni ljudje, bog ne daj, tudi strokovnjaki, pa je infantilna reakcija vsaj nerazumljiva …

Zakriviti smrt človeka ni ravno podatek, ki bi si ga podjetja pisala med reference, zato pa se krivde in posledične kazenske odgovornosti tudi tako panično otepajo. Morda je zanikati krivdo v poslovnem svetu običajna praksa, zato pa je sprejeti krivdo običajna reakcija odgovornega človeka.

Na srečo je primer prevzela policija, ki bo skozi kriminalistično preiskavo krivca našla. Ampak dovolimo si nekaj špekulacije: krivec ne bo ne prvo podjetje, ki je napeljavo načrtovalo, ne drugo, ki jo je izvedlo, ne tretje podjetje, ki graditev nadziralo. Krivec bo možakar, ki je obe cevi fizično spojil. Ker odgovornost v naših krajih razumemo izrazito poenostavljeno … Ne v prvem, ne v drugem, ne v tretjem podjetju, niti na ministrstvu, nihče od mož v lastniški ali upravljavski strukturi, ni stisnil tistih cevi skupaj. Očitno pa je kriv in odgovoren tisti, ki jih je in policija naj ga najde! In če špekuliramo še naprej: najbrž bo šlo za emigrantskega delavca, ki ga je podjetju, ki je napeljavo izvedlo, poslalo podjetje, ki se ukvarja s posojanjem delavcem, ki je v lasti podjetja, ki je registrirano v tujini in je bilo lani že zaprto. Delavec je napačne cevi spojil najbrž nezavarovan, ali brez plačanih prispevkov, z denarjem na roko … In ko bo tako policija krivca našla, bo bolnik še zmeraj mrtev.

Nesreča pa je dala vseeno nekaj uporabnih spoznanj. V naši deželi imamo dokaj ušive graditelje. Dobri smo za Planico in kozolce, v bolj kompleksnih zidavah pa nismo za nikamor. Stanovanja, ki jih gradimo, ne moremo prodati, ceste, ki jih gradimo ves čas popravljamo, letališča, ki jih gradimo, nimajo letal, pristanišče, ki ga širimo, nima železniške povezave, ker je ne zmoremo zgraditi … Najslabši od vsega pa smo pri graditvi zgradb javnega zdravstva. Ne le, da nobena izmed zgradb ne stane toliko, kot so rekli, da bo stala, kar govori o dvomljivem poznavanju poštevanke med slovenskimi gradbeniki – v tistem trenutku, ko jo eni izgotovijo, pridejo drugi in jo začnejo popravljati. Ker gre za javno zdravstvo in tudi za javni denar, je to večno popravljanje novih stavb tragično, ako se malo odmaknemo od vsega skupaj, pa je komično. Zgodovina nas uči, da so vse velike gradnje tudi žarišče škandalov, zamud in dograjevanja, a šempetrska urgenca vendar ni sydneyjska opera. Če bi tri podjetja in ministrstvo za povrh količkaj resno jemala svoj poklic in svoje poslanstvo, bi morala cevi spojiti pravilno. A ker so vsa tri podjetja v urgenci videla samo profit, ministrstvo pa samo strošek, so na spajanje cevi gledali kot na oviro do sladkega žvenketa na žiro računu.

S pametnimi odvetniki, ki bodo odgovornost razpršili, se bodo v treh podjetjih, da o ministrstvu sploh ne govorimo, pravnih posledic najverjetneje rešili. Ostal bo grenek priokus, ki pa ostane vedno, ko je beseda o infrastrukturnih investicijah v javno zdravstvo. A zgodba iz preteklosti bi znala biti poučna. Veliki graditelji so skozi zgodovino ne glede na naročnika vedno posebno pozorno gradili pokopališča. Od piramid do Žal, če hočete! Ker so vedeli, da gradijo tudi zase. Če bi se z mislijo, da so tudi sami potencialni uporabniki, ne pa nedotakljivi superjunaki, slovenski graditelji lotevali tudi bolnišnic, bi bile vse napeljave izvedene, kot je treba. Ali kot je pred desetletji napisal največji poet med slovenskimi gradbinci:

Iz stene voda,

na stropu luč,

v srcih sreča,

v rokah ključ.