Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o žaljenju na družabnih omrežjih.
Takoj po koncu viharja zaradi tvita Janeza Janše, ki je užalil novinarki naše hiše, in pred začetkom mletja te zadeve v sodnih mlinih še krajša analiza iz naše skromne redakcije.
Na začetku pojasnilo: za inkriminirano medijsko platformo bomo uporabljali tujko “Twitter”. Nerodno je, če za voditelja opozicije trdiš, da “čivka”.
Ponovimo: Janez Janša je označil novinarki naše medijske hiše za prostitutki in navedel tudi njuno ceno. Spodaj je dodal še zvodnika Milana – predvidevamo, da je mislil na svojega legendarnega nasprotnika Milana Kučana.
Polovica javnosti je skočila pokonci, tudi novinarske organizacije, zadeva je odjeknila celo v evropskih ustanovah. Druga polovica javnosti pa tako ali tako meni, da je osrednja medijska hiša velik kupleraj, ki ga je treba razgnati. Kakor koli že, preden žalitev utone v obskurnosti sodnih postopkov, nekaj teoretičnih osnov.
Vse skupaj se je dogajalo na družabnem omrežju. To ni nič čudnega. Zdi se, da so bila družabna omrežja izumljena le z namenom izmišljanja in prenašanja žalitev. Še več; zaradi spletnih komentarjev se zdi, da je bil celotni internet izumljen le zato, da bi žalili drug drugega. To smo mi Slovenci, ki imamo v žaljenju še boljše rezultate kot v smučarskih skokih, pograbili z obema rokama. Če pogledate katerega izmed tujih forumov, se začnejo udeleženci žaliti nekje po deseti objavi. V Sloveniji že po drugi.
Družabna omrežja so evolucijsko popolnoma nepotrebna. V medijskem smislu so naslov najbolj nepotrebnega medija že pred časom prevzela ženskim revijam. V absolutnem smislu pa so družabna omrežja na lestvici nepotrebnosti takoj za elektronsko nagrobno svečo in pred samodejnim odpiralcem konzerv.
Fenotip žaljenja na družabnih omrežjih je nekoliko specifičen; neverjetno je, da se žalivec, v našem primeru Janša, in žaljenec, v našem primeru novinarki, sploh ne bodo srečali! Janša je tvitnil in novinarki užalil, ne da bi ju sploh videl! Zdaj bodo ločeno hodili na sodišče, na koncu pa bo sodnik odločil. Tako bo žalitev, ki je nastala v okviru androidnosti interneta, oropana vsakršne humanosti. Kot bi se med seboj žalili stroji.
Kje so stari dobri časi, ko smo se ljudje žalili še analogno? Vrgel si žalitev ali jo sprejel v obraz in tisti bolj razboriti so lahko žalivca celo na gobec. To je bil sicer skrajen, a še vedno zelo človeški odziv na žalitev. Da ne govorimo o žlahtni tradiciji žaljenja z metanjem čevljev, tudi v opozicijske politike. Ta se je z začetkom družabnih omrežij žalostno zmanjšala.
Drugo vprašanje, ki se postavlja na področju teorije, pa je vprašanje, ali lahko na Twitterju užališ tudi tistega, ki tam nima svojega profila. Navadili smo se že, da pomembneži, predvsem politiki, menijo, da so vsi državljani na Twitterju. Gre za napačno predvidevanje, kajti še vedno obstaja odstotek ljudi, ki v histeriji, imenovani “Facebook-Instagram-Twitter-Snapchat”, ne sodelujejo. Ali jih ne zanima ali pa nimajo dostopa do interneta. Kakor koli že, naenkrat so tviti, predvsem tviti politikov, začeli dosegati vso javnost– se pravi tudi tisto, ki v tem digitalnem pralnem stroju ne sodeluje.
Kar se je zgodilo, je nepredstavljivo. Namreč to, da so tradicionalni mediji začeli te tvite prenašati in povzemati ter jih obravnavati kot pomemben novinarski vir. To, ne tisto, na kar namiguje Janša v svoji žalitvi, je resničen somrak slovenskega novinarstva. Kako lahko kot novinar – seveda zdaj ne govorimo o žalitvah – razumeš kot pomembno informacijo, omejeno na 140 znakov?
Novinarska dogma uči o preučevanju virov, analizi, pogovorih z ljudmi, razmišljanju in posvetovanju z uredniki, ki naj potem dajo pomemben novinarski prispevek. Naenkrat pa se je zgodilo, da je tvit s 140 znaki postal dovolj pomemben vir, da ga je treba predstaviti javnosti. Novinarsko gledano nas to vrača v čase telegrafa: “Letalo padlo, vsi potniki mrtvi. Stop.“
Ima pa vse to tudi svojo dobro plat. Po zgoraj navedeni logiki smo vsi neuporabniki družabnih omrežij nerazžaljivi. Verjetno je prav žaljenje edino področje, na katerem je neuporaba interneta primerjalna prednost.
Internetno žaljenje pa je naredilo še nekaj dodatne škode; dejavnosti ni odvzelo le ekskluzivnosti, temveč ves čar. Žaljenje je postalo tako običajno, da je izgubilo namen. Zakaj bi koga žalil, če potem ne bo užaljen? Filozofski smisel žaljenja se je obrnil, saj žaljenci zaradi običajnosti in pogostosti žaljenja niso več užaljeni. S tem žaljivci izgubijo svoj razlog za obstoj.
V konkretnem primeru sta sicer novinarki upravičeno užaljeni, saj je bilo prizadeto njuno človeško bistvo. Na drugi strani pa – če te užali Janez Janša, zaradi prej navedenih razlogov to ni več žalitev, vredna kakršnega koli odziva.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o žaljenju na družabnih omrežjih.
Takoj po koncu viharja zaradi tvita Janeza Janše, ki je užalil novinarki naše hiše, in pred začetkom mletja te zadeve v sodnih mlinih še krajša analiza iz naše skromne redakcije.
Na začetku pojasnilo: za inkriminirano medijsko platformo bomo uporabljali tujko “Twitter”. Nerodno je, če za voditelja opozicije trdiš, da “čivka”.
Ponovimo: Janez Janša je označil novinarki naše medijske hiše za prostitutki in navedel tudi njuno ceno. Spodaj je dodal še zvodnika Milana – predvidevamo, da je mislil na svojega legendarnega nasprotnika Milana Kučana.
Polovica javnosti je skočila pokonci, tudi novinarske organizacije, zadeva je odjeknila celo v evropskih ustanovah. Druga polovica javnosti pa tako ali tako meni, da je osrednja medijska hiša velik kupleraj, ki ga je treba razgnati. Kakor koli že, preden žalitev utone v obskurnosti sodnih postopkov, nekaj teoretičnih osnov.
Vse skupaj se je dogajalo na družabnem omrežju. To ni nič čudnega. Zdi se, da so bila družabna omrežja izumljena le z namenom izmišljanja in prenašanja žalitev. Še več; zaradi spletnih komentarjev se zdi, da je bil celotni internet izumljen le zato, da bi žalili drug drugega. To smo mi Slovenci, ki imamo v žaljenju še boljše rezultate kot v smučarskih skokih, pograbili z obema rokama. Če pogledate katerega izmed tujih forumov, se začnejo udeleženci žaliti nekje po deseti objavi. V Sloveniji že po drugi.
Družabna omrežja so evolucijsko popolnoma nepotrebna. V medijskem smislu so naslov najbolj nepotrebnega medija že pred časom prevzela ženskim revijam. V absolutnem smislu pa so družabna omrežja na lestvici nepotrebnosti takoj za elektronsko nagrobno svečo in pred samodejnim odpiralcem konzerv.
Fenotip žaljenja na družabnih omrežjih je nekoliko specifičen; neverjetno je, da se žalivec, v našem primeru Janša, in žaljenec, v našem primeru novinarki, sploh ne bodo srečali! Janša je tvitnil in novinarki užalil, ne da bi ju sploh videl! Zdaj bodo ločeno hodili na sodišče, na koncu pa bo sodnik odločil. Tako bo žalitev, ki je nastala v okviru androidnosti interneta, oropana vsakršne humanosti. Kot bi se med seboj žalili stroji.
Kje so stari dobri časi, ko smo se ljudje žalili še analogno? Vrgel si žalitev ali jo sprejel v obraz in tisti bolj razboriti so lahko žalivca celo na gobec. To je bil sicer skrajen, a še vedno zelo človeški odziv na žalitev. Da ne govorimo o žlahtni tradiciji žaljenja z metanjem čevljev, tudi v opozicijske politike. Ta se je z začetkom družabnih omrežij žalostno zmanjšala.
Drugo vprašanje, ki se postavlja na področju teorije, pa je vprašanje, ali lahko na Twitterju užališ tudi tistega, ki tam nima svojega profila. Navadili smo se že, da pomembneži, predvsem politiki, menijo, da so vsi državljani na Twitterju. Gre za napačno predvidevanje, kajti še vedno obstaja odstotek ljudi, ki v histeriji, imenovani “Facebook-Instagram-Twitter-Snapchat”, ne sodelujejo. Ali jih ne zanima ali pa nimajo dostopa do interneta. Kakor koli že, naenkrat so tviti, predvsem tviti politikov, začeli dosegati vso javnost– se pravi tudi tisto, ki v tem digitalnem pralnem stroju ne sodeluje.
Kar se je zgodilo, je nepredstavljivo. Namreč to, da so tradicionalni mediji začeli te tvite prenašati in povzemati ter jih obravnavati kot pomemben novinarski vir. To, ne tisto, na kar namiguje Janša v svoji žalitvi, je resničen somrak slovenskega novinarstva. Kako lahko kot novinar – seveda zdaj ne govorimo o žalitvah – razumeš kot pomembno informacijo, omejeno na 140 znakov?
Novinarska dogma uči o preučevanju virov, analizi, pogovorih z ljudmi, razmišljanju in posvetovanju z uredniki, ki naj potem dajo pomemben novinarski prispevek. Naenkrat pa se je zgodilo, da je tvit s 140 znaki postal dovolj pomemben vir, da ga je treba predstaviti javnosti. Novinarsko gledano nas to vrača v čase telegrafa: “Letalo padlo, vsi potniki mrtvi. Stop.“
Ima pa vse to tudi svojo dobro plat. Po zgoraj navedeni logiki smo vsi neuporabniki družabnih omrežij nerazžaljivi. Verjetno je prav žaljenje edino področje, na katerem je neuporaba interneta primerjalna prednost.
Internetno žaljenje pa je naredilo še nekaj dodatne škode; dejavnosti ni odvzelo le ekskluzivnosti, temveč ves čar. Žaljenje je postalo tako običajno, da je izgubilo namen. Zakaj bi koga žalil, če potem ne bo užaljen? Filozofski smisel žaljenja se je obrnil, saj žaljenci zaradi običajnosti in pogostosti žaljenja niso več užaljeni. S tem žaljivci izgubijo svoj razlog za obstoj.
V konkretnem primeru sta sicer novinarki upravičeno užaljeni, saj je bilo prizadeto njuno človeško bistvo. Na drugi strani pa – če te užali Janez Janša, zaradi prej navedenih razlogov to ni več žalitev, vredna kakršnega koli odziva.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Neveljaven email naslov