Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o žaljenju na družabnih omrežjih.
Takoj po koncu viharja zaradi tvita Janeza Janše, ki je užalil novinarki naše hiše, in pred začetkom mletja te zadeve v sodnih mlinih še krajša analiza iz naše skromne redakcije.
Na začetku pojasnilo: za inkriminirano medijsko platformo bomo uporabljali tujko “Twitter”. Nerodno je, če za voditelja opozicije trdiš, da “čivka”.
Ponovimo: Janez Janša je označil novinarki naše medijske hiše za prostitutki in navedel tudi njuno ceno. Spodaj je dodal še zvodnika Milana – predvidevamo, da je mislil na svojega legendarnega nasprotnika Milana Kučana.
Polovica javnosti je skočila pokonci, tudi novinarske organizacije, zadeva je odjeknila celo v evropskih ustanovah. Druga polovica javnosti pa tako ali tako meni, da je osrednja medijska hiša velik kupleraj, ki ga je treba razgnati. Kakor koli že, preden žalitev utone v obskurnosti sodnih postopkov, nekaj teoretičnih osnov.
Vse skupaj se je dogajalo na družabnem omrežju. To ni nič čudnega. Zdi se, da so bila družabna omrežja izumljena le z namenom izmišljanja in prenašanja žalitev. Še več; zaradi spletnih komentarjev se zdi, da je bil celotni internet izumljen le zato, da bi žalili drug drugega. To smo mi Slovenci, ki imamo v žaljenju še boljše rezultate kot v smučarskih skokih, pograbili z obema rokama. Če pogledate katerega izmed tujih forumov, se začnejo udeleženci žaliti nekje po deseti objavi. V Sloveniji že po drugi.
Družabna omrežja so evolucijsko popolnoma nepotrebna. V medijskem smislu so naslov najbolj nepotrebnega medija že pred časom prevzela ženskim revijam. V absolutnem smislu pa so družabna omrežja na lestvici nepotrebnosti takoj za elektronsko nagrobno svečo in pred samodejnim odpiralcem konzerv.
Fenotip žaljenja na družabnih omrežjih je nekoliko specifičen; neverjetno je, da se žalivec, v našem primeru Janša, in žaljenec, v našem primeru novinarki, sploh ne bodo srečali! Janša je tvitnil in novinarki užalil, ne da bi ju sploh videl! Zdaj bodo ločeno hodili na sodišče, na koncu pa bo sodnik odločil. Tako bo žalitev, ki je nastala v okviru androidnosti interneta, oropana vsakršne humanosti. Kot bi se med seboj žalili stroji.
Kje so stari dobri časi, ko smo se ljudje žalili še analogno? Vrgel si žalitev ali jo sprejel v obraz in tisti bolj razboriti so lahko žalivca celo na gobec. To je bil sicer skrajen, a še vedno zelo človeški odziv na žalitev. Da ne govorimo o žlahtni tradiciji žaljenja z metanjem čevljev, tudi v opozicijske politike. Ta se je z začetkom družabnih omrežij žalostno zmanjšala.
Drugo vprašanje, ki se postavlja na področju teorije, pa je vprašanje, ali lahko na Twitterju užališ tudi tistega, ki tam nima svojega profila. Navadili smo se že, da pomembneži, predvsem politiki, menijo, da so vsi državljani na Twitterju. Gre za napačno predvidevanje, kajti še vedno obstaja odstotek ljudi, ki v histeriji, imenovani “Facebook-Instagram-Twitter-Snapchat”, ne sodelujejo. Ali jih ne zanima ali pa nimajo dostopa do interneta. Kakor koli že, naenkrat so tviti, predvsem tviti politikov, začeli dosegati vso javnost– se pravi tudi tisto, ki v tem digitalnem pralnem stroju ne sodeluje.
Kar se je zgodilo, je nepredstavljivo. Namreč to, da so tradicionalni mediji začeli te tvite prenašati in povzemati ter jih obravnavati kot pomemben novinarski vir. To, ne tisto, na kar namiguje Janša v svoji žalitvi, je resničen somrak slovenskega novinarstva. Kako lahko kot novinar – seveda zdaj ne govorimo o žalitvah – razumeš kot pomembno informacijo, omejeno na 140 znakov?
Novinarska dogma uči o preučevanju virov, analizi, pogovorih z ljudmi, razmišljanju in posvetovanju z uredniki, ki naj potem dajo pomemben novinarski prispevek. Naenkrat pa se je zgodilo, da je tvit s 140 znaki postal dovolj pomemben vir, da ga je treba predstaviti javnosti. Novinarsko gledano nas to vrača v čase telegrafa: “Letalo padlo, vsi potniki mrtvi. Stop.“
Ima pa vse to tudi svojo dobro plat. Po zgoraj navedeni logiki smo vsi neuporabniki družabnih omrežij nerazžaljivi. Verjetno je prav žaljenje edino področje, na katerem je neuporaba interneta primerjalna prednost.
Internetno žaljenje pa je naredilo še nekaj dodatne škode; dejavnosti ni odvzelo le ekskluzivnosti, temveč ves čar. Žaljenje je postalo tako običajno, da je izgubilo namen. Zakaj bi koga žalil, če potem ne bo užaljen? Filozofski smisel žaljenja se je obrnil, saj žaljenci zaradi običajnosti in pogostosti žaljenja niso več užaljeni. S tem žaljivci izgubijo svoj razlog za obstoj.
V konkretnem primeru sta sicer novinarki upravičeno užaljeni, saj je bilo prizadeto njuno človeško bistvo. Na drugi strani pa – če te užali Janez Janša, zaradi prej navedenih razlogov to ni več žalitev, vredna kakršnega koli odziva.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o žaljenju na družabnih omrežjih.
Takoj po koncu viharja zaradi tvita Janeza Janše, ki je užalil novinarki naše hiše, in pred začetkom mletja te zadeve v sodnih mlinih še krajša analiza iz naše skromne redakcije.
Na začetku pojasnilo: za inkriminirano medijsko platformo bomo uporabljali tujko “Twitter”. Nerodno je, če za voditelja opozicije trdiš, da “čivka”.
Ponovimo: Janez Janša je označil novinarki naše medijske hiše za prostitutki in navedel tudi njuno ceno. Spodaj je dodal še zvodnika Milana – predvidevamo, da je mislil na svojega legendarnega nasprotnika Milana Kučana.
Polovica javnosti je skočila pokonci, tudi novinarske organizacije, zadeva je odjeknila celo v evropskih ustanovah. Druga polovica javnosti pa tako ali tako meni, da je osrednja medijska hiša velik kupleraj, ki ga je treba razgnati. Kakor koli že, preden žalitev utone v obskurnosti sodnih postopkov, nekaj teoretičnih osnov.
Vse skupaj se je dogajalo na družabnem omrežju. To ni nič čudnega. Zdi se, da so bila družabna omrežja izumljena le z namenom izmišljanja in prenašanja žalitev. Še več; zaradi spletnih komentarjev se zdi, da je bil celotni internet izumljen le zato, da bi žalili drug drugega. To smo mi Slovenci, ki imamo v žaljenju še boljše rezultate kot v smučarskih skokih, pograbili z obema rokama. Če pogledate katerega izmed tujih forumov, se začnejo udeleženci žaliti nekje po deseti objavi. V Sloveniji že po drugi.
Družabna omrežja so evolucijsko popolnoma nepotrebna. V medijskem smislu so naslov najbolj nepotrebnega medija že pred časom prevzela ženskim revijam. V absolutnem smislu pa so družabna omrežja na lestvici nepotrebnosti takoj za elektronsko nagrobno svečo in pred samodejnim odpiralcem konzerv.
Fenotip žaljenja na družabnih omrežjih je nekoliko specifičen; neverjetno je, da se žalivec, v našem primeru Janša, in žaljenec, v našem primeru novinarki, sploh ne bodo srečali! Janša je tvitnil in novinarki užalil, ne da bi ju sploh videl! Zdaj bodo ločeno hodili na sodišče, na koncu pa bo sodnik odločil. Tako bo žalitev, ki je nastala v okviru androidnosti interneta, oropana vsakršne humanosti. Kot bi se med seboj žalili stroji.
Kje so stari dobri časi, ko smo se ljudje žalili še analogno? Vrgel si žalitev ali jo sprejel v obraz in tisti bolj razboriti so lahko žalivca celo na gobec. To je bil sicer skrajen, a še vedno zelo človeški odziv na žalitev. Da ne govorimo o žlahtni tradiciji žaljenja z metanjem čevljev, tudi v opozicijske politike. Ta se je z začetkom družabnih omrežij žalostno zmanjšala.
Drugo vprašanje, ki se postavlja na področju teorije, pa je vprašanje, ali lahko na Twitterju užališ tudi tistega, ki tam nima svojega profila. Navadili smo se že, da pomembneži, predvsem politiki, menijo, da so vsi državljani na Twitterju. Gre za napačno predvidevanje, kajti še vedno obstaja odstotek ljudi, ki v histeriji, imenovani “Facebook-Instagram-Twitter-Snapchat”, ne sodelujejo. Ali jih ne zanima ali pa nimajo dostopa do interneta. Kakor koli že, naenkrat so tviti, predvsem tviti politikov, začeli dosegati vso javnost– se pravi tudi tisto, ki v tem digitalnem pralnem stroju ne sodeluje.
Kar se je zgodilo, je nepredstavljivo. Namreč to, da so tradicionalni mediji začeli te tvite prenašati in povzemati ter jih obravnavati kot pomemben novinarski vir. To, ne tisto, na kar namiguje Janša v svoji žalitvi, je resničen somrak slovenskega novinarstva. Kako lahko kot novinar – seveda zdaj ne govorimo o žalitvah – razumeš kot pomembno informacijo, omejeno na 140 znakov?
Novinarska dogma uči o preučevanju virov, analizi, pogovorih z ljudmi, razmišljanju in posvetovanju z uredniki, ki naj potem dajo pomemben novinarski prispevek. Naenkrat pa se je zgodilo, da je tvit s 140 znaki postal dovolj pomemben vir, da ga je treba predstaviti javnosti. Novinarsko gledano nas to vrača v čase telegrafa: “Letalo padlo, vsi potniki mrtvi. Stop.“
Ima pa vse to tudi svojo dobro plat. Po zgoraj navedeni logiki smo vsi neuporabniki družabnih omrežij nerazžaljivi. Verjetno je prav žaljenje edino področje, na katerem je neuporaba interneta primerjalna prednost.
Internetno žaljenje pa je naredilo še nekaj dodatne škode; dejavnosti ni odvzelo le ekskluzivnosti, temveč ves čar. Žaljenje je postalo tako običajno, da je izgubilo namen. Zakaj bi koga žalil, če potem ne bo užaljen? Filozofski smisel žaljenja se je obrnil, saj žaljenci zaradi običajnosti in pogostosti žaljenja niso več užaljeni. S tem žaljivci izgubijo svoj razlog za obstoj.
V konkretnem primeru sta sicer novinarki upravičeno užaljeni, saj je bilo prizadeto njuno človeško bistvo. Na drugi strani pa – če te užali Janez Janša, zaradi prej navedenih razlogov to ni več žalitev, vredna kakršnega koli odziva.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov