Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča o tem, da je izpostavljanje novih političnih snovanj edina točka, kjer oba pola slovenske politike dejansko sodelujeta.
Po prazničnih dneh, ko smo uživali v vseh štirih letnih časih, pa se ponovno posvetimo vročemu političnemu dogajanju. “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici!” Enako bi lahko vzkliknili: “Poglejmo, kaj se dogaja na levici!” Obe sintagmi nista tako nesmiselni, kot se zdi na prvi pogled. Ko hoče levica opozoriti nase, skozi medije spravi na plano: “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici” in obratno.
Izpostavljanje novih političnih snovanj na obeh polih je edina točka, kjer danes slovenska politika dejansko sodeluje. Če levičarski mediji poročajo o dogajanju na desnici in desničarski o dogajanju na levici, gre za recipročni proces, ki koristi edino politični eliti. Kajti ankete javnega mnenja kljub spektakularnim predstavitvam vsakemu, ki zna pregledati tiste grafe, sporočajo eno samo zgodbo: slovenska politika najbolj zanima slovensko politiko.
Najnovejša atrakcija tega hermetičnega sveta je napovedana nova stranka na politični desnici. Seveda se sama pozicionira kot sredinska! A kaj je politična sredina, je še manj jasno od tega, kaj sta politična desnica in levica. Ti dve lahko vsaj ločimo po odnosu do preteklosti, sredinci pa si bodo morali obleči nekakšne uniforme, da jih bomo prepoznali.
Torej, bivši poslanec in župan Maribora Franc Kangler se čez nekaj dni pripravlja na ustanovitev nove politične stranke. Optimizem črpa predvsem iz zadnjih zmag, ki jih kot po tekočem traku dosega na slovenskih sodiščih. Človek, ki je povzdignil modo govorjenja o samem sebi v tretji osebi v umetnost in jo prek Jankoviča predal neposredno Trumpu, bo na koncu sodne sage lahko dahnil: “Saj sem vam rekel …”
Mimo tega pa bi si Kangler zaslužil nagrado Slovenskega politološkega društva za vztrajnost in nagrado Zveze slovenskih vedeževalk za promocijo. A raje se je odločil za vrnitev v politiko. Njegov odhod iz politike je bil precej spektakularen, zato danes s posebnim zanimanjem pričakujemo tudi njegovo vrnitev.
12. maja naj bi se dosedanja politična platforma, znotraj katere je deloval podjetni Franc, se pravi mariborska lokalna “županova lista” preimenovala v Novo ljudsko stranko Slovenije. Takoj so na noge skočili funkcionarji Slovenske ljudske stranke, nekoč mogočne politične sile v Sloveniji, ki je zadnja leta potisnjena na politično obrobje. Na svojo stran so poklicali tudi zakon o političnih strankah, ki prepoveduje manipuliranje z imeni, kraticami in simboli političnih strank, kar bi lahko pri volivcih povzročilo zmedo. Se pravi, le ena je Slovenska ljudska stranka in vsako podobno ime bi na volitvah lahko delovalo dvoumno.
Na tem mestu trčimo ob precejšnje težave. Najprej bi moral nekdo temeljito raziskati pridevniško rabo znotraj slovenske politike in gospodarstva. Sploh besedico “nova”, ki v tem primeru ne pomeni napadalca slovenske nogometne reprezentance, temveč bližnjico do nenačelnosti in beg od odgovornosti. Še pomnite tovariši, kako sta se skozi pridevniško luknjo v zakonu poskusili v svetlo prihodnost odpeljati obe največji slovenski banki? KBM je postala Nova KBM, LB pa Nova LB in smo bili odrešeni. Sicer smo posledice te ustvarjalne uporabe slovnice skozi leta pokrili davkoplačevalci, a v devetdesetih sta bili obe operaciji nadvse priljubljeni. Podobno zdaj poskuša narediti Kangler. Čeprav bi se moral prav on najprej podučiti o drugačni praksi prav skozi zgodovino svoje lastne stranke.
Zgodovinska SLS je vztrajala pri svojem imenu skoraj celotno dvajseto stoletje. Res, da se je v začetku dvajsetega stoletja preimenovala iz SLS v Vseslovensko ljudsko stranko, a tudi ko sta jo velika Slovenca Krek in Šušteršič predala Korošcu, ki jo je politično obrnil v jugoslovanstvo, je še vedno obdržala ime SLS.
SLS je preživela prvo Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, kolaboracijo, tujino, večstrankarstvo v Sloveniji in se kot generična stranka vrnila leta 1992, ko sta se združili SKD in Podobnikova SLS. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da nihče od politikov od ustanovitve politične grupacije v letu 1892 do danes ni prišel v skušnjavo, da bi pred stranko postavil pridevnik “nova”! Pa so jo prali viharji dvajsetega stoletja: iz najmogočnejše politične sile v Sloveniji, ki je na zadnjih volitvah v habsburški monarhiji osvojila 87 odstotkov slovenskih mandatov, pred drugo svetovno vojno kot slovenski del JRZ pa 78,6 odstotkov vseh slovenskih glasov, je padla v zakotje in anonimnost, se ponovno dvignila in spet padla.
Ni pomembno, ali se strinjamo s politično, celo ideološko usmeritvijo stranke, ni pomembno, kako jo zgodovinsko ocenjujemo. Priznati je treba njeno kontinuiteto in najmanj, kar lahko padli mariborski župan naredi s pridevnikom “novi”, je to, da pljune na lastno politično tradicijo. Saj imamo tudi stranki, ki sta se in se še vedno potegujeta za socialdemokratsko prvenstvo na Slovenskem, a socialna demokracija je bolj ali ne globalno gibanje – slovenska ljudska stranka pa je – predvsem z zgodovinskim delovanjem Janeza Evangelista Kreka – tako izvorno slovenska, da se zdi vsako igračkanje z njenim imenom skoraj bogokletno.
Mimogrede: kongres županove liste je predviden na isti datum, kot je pred osemnajstimi leti nastala Slovenska kmečka zveza in če hoče Franc Kangler svojo politično stranko resnično navezati na tradicijo krščansko-socialne misli, naj jo vsaj dosledno poimenuje. Glede na vse zamenjave, skozi katere je stranka šla skozi več kot stoletno zgodovino, bi jo moral kleni Duplečan poimenovati kot “novo novo novo novo Ljudsko stranko Slovenije”! Ali s kratico NNNNLSS. Mogoče ne bi prišel v ravno v parlament, v Guinnessovo knjigo rekordov pa prav gotovo. Če že ni tam.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča o tem, da je izpostavljanje novih političnih snovanj edina točka, kjer oba pola slovenske politike dejansko sodelujeta.
Po prazničnih dneh, ko smo uživali v vseh štirih letnih časih, pa se ponovno posvetimo vročemu političnemu dogajanju. “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici!” Enako bi lahko vzkliknili: “Poglejmo, kaj se dogaja na levici!” Obe sintagmi nista tako nesmiselni, kot se zdi na prvi pogled. Ko hoče levica opozoriti nase, skozi medije spravi na plano: “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici” in obratno.
Izpostavljanje novih političnih snovanj na obeh polih je edina točka, kjer danes slovenska politika dejansko sodeluje. Če levičarski mediji poročajo o dogajanju na desnici in desničarski o dogajanju na levici, gre za recipročni proces, ki koristi edino politični eliti. Kajti ankete javnega mnenja kljub spektakularnim predstavitvam vsakemu, ki zna pregledati tiste grafe, sporočajo eno samo zgodbo: slovenska politika najbolj zanima slovensko politiko.
Najnovejša atrakcija tega hermetičnega sveta je napovedana nova stranka na politični desnici. Seveda se sama pozicionira kot sredinska! A kaj je politična sredina, je še manj jasno od tega, kaj sta politična desnica in levica. Ti dve lahko vsaj ločimo po odnosu do preteklosti, sredinci pa si bodo morali obleči nekakšne uniforme, da jih bomo prepoznali.
Torej, bivši poslanec in župan Maribora Franc Kangler se čez nekaj dni pripravlja na ustanovitev nove politične stranke. Optimizem črpa predvsem iz zadnjih zmag, ki jih kot po tekočem traku dosega na slovenskih sodiščih. Človek, ki je povzdignil modo govorjenja o samem sebi v tretji osebi v umetnost in jo prek Jankoviča predal neposredno Trumpu, bo na koncu sodne sage lahko dahnil: “Saj sem vam rekel …”
Mimo tega pa bi si Kangler zaslužil nagrado Slovenskega politološkega društva za vztrajnost in nagrado Zveze slovenskih vedeževalk za promocijo. A raje se je odločil za vrnitev v politiko. Njegov odhod iz politike je bil precej spektakularen, zato danes s posebnim zanimanjem pričakujemo tudi njegovo vrnitev.
12. maja naj bi se dosedanja politična platforma, znotraj katere je deloval podjetni Franc, se pravi mariborska lokalna “županova lista” preimenovala v Novo ljudsko stranko Slovenije. Takoj so na noge skočili funkcionarji Slovenske ljudske stranke, nekoč mogočne politične sile v Sloveniji, ki je zadnja leta potisnjena na politično obrobje. Na svojo stran so poklicali tudi zakon o političnih strankah, ki prepoveduje manipuliranje z imeni, kraticami in simboli političnih strank, kar bi lahko pri volivcih povzročilo zmedo. Se pravi, le ena je Slovenska ljudska stranka in vsako podobno ime bi na volitvah lahko delovalo dvoumno.
Na tem mestu trčimo ob precejšnje težave. Najprej bi moral nekdo temeljito raziskati pridevniško rabo znotraj slovenske politike in gospodarstva. Sploh besedico “nova”, ki v tem primeru ne pomeni napadalca slovenske nogometne reprezentance, temveč bližnjico do nenačelnosti in beg od odgovornosti. Še pomnite tovariši, kako sta se skozi pridevniško luknjo v zakonu poskusili v svetlo prihodnost odpeljati obe največji slovenski banki? KBM je postala Nova KBM, LB pa Nova LB in smo bili odrešeni. Sicer smo posledice te ustvarjalne uporabe slovnice skozi leta pokrili davkoplačevalci, a v devetdesetih sta bili obe operaciji nadvse priljubljeni. Podobno zdaj poskuša narediti Kangler. Čeprav bi se moral prav on najprej podučiti o drugačni praksi prav skozi zgodovino svoje lastne stranke.
Zgodovinska SLS je vztrajala pri svojem imenu skoraj celotno dvajseto stoletje. Res, da se je v začetku dvajsetega stoletja preimenovala iz SLS v Vseslovensko ljudsko stranko, a tudi ko sta jo velika Slovenca Krek in Šušteršič predala Korošcu, ki jo je politično obrnil v jugoslovanstvo, je še vedno obdržala ime SLS.
SLS je preživela prvo Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, kolaboracijo, tujino, večstrankarstvo v Sloveniji in se kot generična stranka vrnila leta 1992, ko sta se združili SKD in Podobnikova SLS. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da nihče od politikov od ustanovitve politične grupacije v letu 1892 do danes ni prišel v skušnjavo, da bi pred stranko postavil pridevnik “nova”! Pa so jo prali viharji dvajsetega stoletja: iz najmogočnejše politične sile v Sloveniji, ki je na zadnjih volitvah v habsburški monarhiji osvojila 87 odstotkov slovenskih mandatov, pred drugo svetovno vojno kot slovenski del JRZ pa 78,6 odstotkov vseh slovenskih glasov, je padla v zakotje in anonimnost, se ponovno dvignila in spet padla.
Ni pomembno, ali se strinjamo s politično, celo ideološko usmeritvijo stranke, ni pomembno, kako jo zgodovinsko ocenjujemo. Priznati je treba njeno kontinuiteto in najmanj, kar lahko padli mariborski župan naredi s pridevnikom “novi”, je to, da pljune na lastno politično tradicijo. Saj imamo tudi stranki, ki sta se in se še vedno potegujeta za socialdemokratsko prvenstvo na Slovenskem, a socialna demokracija je bolj ali ne globalno gibanje – slovenska ljudska stranka pa je – predvsem z zgodovinskim delovanjem Janeza Evangelista Kreka – tako izvorno slovenska, da se zdi vsako igračkanje z njenim imenom skoraj bogokletno.
Mimogrede: kongres županove liste je predviden na isti datum, kot je pred osemnajstimi leti nastala Slovenska kmečka zveza in če hoče Franc Kangler svojo politično stranko resnično navezati na tradicijo krščansko-socialne misli, naj jo vsaj dosledno poimenuje. Glede na vse zamenjave, skozi katere je stranka šla skozi več kot stoletno zgodovino, bi jo moral kleni Duplečan poimenovati kot “novo novo novo novo Ljudsko stranko Slovenije”! Ali s kratico NNNNLSS. Mogoče ne bi prišel v ravno v parlament, v Guinnessovo knjigo rekordov pa prav gotovo. Če že ni tam.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov