Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Danes pa kratka politična analiza. Politične analize namreč niso več to, kar so bile nekoč.
Naravne kastrofe, vremenske ujme, zmešano vreme ... Vsako leto stoletne vode, vetrolomi, suše, toča; bibiljske nesreče so se zgrnile nad našo deželo in zatiskanja oči je končno konec.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi podeljevanja nagrad. Na kratko, ker časi niso primerni za dolgovezenje. Nagrade na Slovenskem so žrtve paradoksa ...
Marko Radmilovič sedi v ponovoletnem močvirju. In razmišlja ... O novih rešitvah zunaj uveljavljenih gabaritov. In o legalizaciji marihuane.
Le pazite, da se skozi dimnik namesto dobrega moža ne spusti ... Nacionalni preiskovalni urad!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenski vojaki so bili vpleteni v strelski incident v Afganistanu. Marko Radmilovič ocenjuje, kako, hudiča, Slovenska vojska usposablja afganistanske varnostne sile?
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Kot se spodobi za temne čase zgodovine in negotove čase sedanjosti, se moramo Slovenci le še enkrat več zateči k poeziji. Kot pravijo akademiki, je ta konstitutivni element naše biti edini sposoben urediti kaos slovenskega kozmusa. Toda katero pesem in katerega avtorja si naj izberemo za izhod iz krize?
Neveljaven email naslov