Tedenska glosa Marka Radmiloviča

Zakaj ves ta vik in krik?

Danes pa na kratko … V Ljubljani se zapleta. Bitka med ilegalnimi naseljenci v prostorih nekdanje tovarne Rog in mestno oblastjo, ki je bila dolga leta podtalna, je izbruhnila v pravi pravcati konflikt in mi mediji smo z veseljem pograbili ponujeno. Poglejmo, zakaj ves ta vik in krik.

Prvič: z velikim veseljem opazujemo, ko gre v popolni Ljubljani kaj narobe.

Drugič: z velikim veseljem opazujemo, ko si kdo upa napasti delo in lik Zorana Jankovića.

Tretjič: z velikim veseljem bi opazovali ponovno bitko med policijo in državljani.

Zdaj pa k podrobnejši analizi.

Mediji, predvsem mladinski ali tisti z mladimi, angažiranimi novinarji, so se na moč razburili. Represija, kakršna koli že, mladino vedno razhudi. Mladinski mediji in mladi novinarji pač vedo, da bi ponovitev leta 1968 naredila čudo tako za njihove medije kot za osebne kariere. Zanje Zoran Jankovič pomeni pokvarjeno oblast, ki jo je – takole med jutranjim kapučinom in opoldanskim ekspresom – modno malo rušiti. Za nasmejanega župana pa angažirani mediji pomenijo skrajno točko, ki je še deležna njegovega nasmeha.

Zato tako goreče spremljanje pravzaprav običajnega upravnega problema.

“Squatting“, kot imenujemo zasedbo nenaseljenih stavb v urbanih okoljih, je priljubljena, precej običajna praksa – in konflikt, ki ga imamo te dni v Ljubljani, se je že neštetokrat zgodil v vseh velikih mestih zahodne hemisfere. In ker je Ljubljana nekaj najbolj urbanega, kar premoremo na Slovenskem, je popolnoma logično, da imamo tudi “squatterje”. Naj se gospod župan jezi, kolikor se hoče – rogovci dajejo mestu tisto urbano komponento, ki je potrebna za to, da je “Ljubljana najlepše mesto na svetu” … ali kako že. Povedano drugače: če v Rogu ne bi bilo squatterjev, bi si jih bilo treba izmisliti.

V zvezi z Rogom pa je zanimivo še dvoje. Prvič: zakaj ni nihče protestiral, ko so izselili tovarno koles? Od petdesetih let dvajsetega stoletja do osamosvojitve so iz te tovarne prihajala kolesa in pomenljivo, simbolno dejanje se je zgodilo prav prejšnji konec tedna. Medtem ko so rogovce metali na cesto, se je 573 Slovencev z najbolj legendarnim izdelkom Roga, neuničljivim ponyjem, povzpelo na Vršič. Da izdelek preživi tovarno, sta potrebna velika kakovost in veliko pomanjkanja občutka za stavbno zgodovino. Leta 1991, ko je tovarna na Trubarjevi umrla, ni bilo župana, ki bi se temu uprl, in ni bilo “squatterjev”, ki bi se zavzeli za industrijsko dediščino v samem središču mesta; ta sega v drugo polovico devetnajstega stoletja in s padcem Roga bomo lahko skoraj končali zgodbo o propadu objektov, ki so bili v središču Ljubljane nosilci njene industrijske zgodovine. Po načelu, da je laže rušiti kot graditi, se z Rogom oziroma s stavbami v kompleksu spreminja v prah tudi lep del kulturne dediščine mesta.

Druga zgodba, ki jo sproža zasedba Roga, pa je iracionalnost nezakonitih naseljencev stavbe. Imajo namreč tudi veliko elegantnejšo in celo legitimnejšo možnost. Če je njihova bivanjska praksa ilegalno življenje in ustvarjanje v praznih nepremičninah na urbanih področjih, zakaj potem ne zasedejo na tisoče praznih stanovanj, ki so recimo v lasti DUTB? Kot državljani imajo do njih celo večjo pravico kot do Roga. Na ljubljanskem nepremičninskem trgu, histeričnem in popolnoma iracionalnem, so cele soseske, ki so zaradi preveč ambicioznih zidarjev ostale prazne. Za milijardo nepremičnin v vsej državi je v lasti slabe banke. K tem seveda ne štejemo praznih nepremičnin, ki so v lasti komercialnih in državnih bank. Če bi torej hotela mladina zares pokazati ustvarjalnost in celo zdravo revolucionarnost, bi lahko mirno zasedla bleščečo sosesko kje na obrobju Ljubljane. Do Roga niti v teoriji nima lastniške pravice, v stanovanjih DUTB pa bi se lahko sklicevala na svoj delež pri dokapitalizaciji bank, ki so odobrila kredite za nasedla stanovanja. Ob tem pa bi imela še elektriko, tekočo vodo in preostalo urbano obdobje. Da ne omenjamo, kako dobro se da deskati po teh betonskih naseljih duhov.

In še o nečem govori spor med mestom in ilegalnimi naseljenci v Rogu. Župan pravi, da je treba stavbe v Rogu podreti, “ker so nevarne”. Res je, da so nekateri objekti stari že skoraj dve stoletji in brez ustrezne in pravočasne obnove stare stavbe dotrajajo. A medtem ko v Ljubljani dotrajane stavbe rušijo, v preostali Sloveniji kar lepa množica državljanov še vedno živi v starih stavbah. Pa ne le v gradovih, bajtah in kočurah iz prejšnjih stoletij, temveč tudi v železobetonskih in azbestnih reliktih socializma. Povedano drugače: če bi se držali Jankovićevega pravila o tem, da je treba stare, dotrajane in nevarne stavbe podreti, bi morali zrušiti pol Slovenije.