Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radimiloviča.
Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.
Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.
Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.
Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”
Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.
Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.
In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radimiloviča.
Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.
Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.
Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.
Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”
Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.
Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.
In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o istospolno usmerjenih. Tudi o gejih, nekaj malega pa še o homoseksualcih. Pred dnevi so iz vatikanske sinode o družini sporočili, da stališč do porok istospolno usmerjenih niso zmehčali. Zmehčali pa so stališča o ločencih. Druga pomembna ustanova, ki svojih stališč do istospolno usmerjenih ni zmehčala, je slovensko ustavno sodišče. Kaj si tam mislijo o ločencih, sicer ne vemo, ampak bolje, da jih nihče ne vpraša.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
Danes za kratko nazaj v šolske klopi. V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit, potem pa se je nekje zalomilo.
Neveljaven email naslov