Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Priljubljenost na toboganu

04.10.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.

Primerjamo Pahorja in Cerarja: predsednik se trudi, da bi ga imeli vsi radi, premier pa je do priljubljenosti brezbrižen.

Precej veliko, a začuda ne preveč komentirano presenečenje so nam te dni dostavili anketarji. Predsednik vlade se je namreč med politiki, ki vzbujajo največ zaupanja, zavihtel na prvo mesto. Od navdušenja je odpotoval na Japonsko.

O javnomnenjskih anketah si lahko marsikaj mislimo, ne moremo pa jih zanikati. V zadnjih desetletjih smo se naučili, kako delujejo, pa tudi tega, kako in kdaj jih je dobro izkoristiti, v glavnem za dnevnopolitične zadeve. A zadnji rezultati, ki kažejo priljubljenost Mira Cerarja, so vseeno nekoliko čudni. Oglejmo si njegov profil v teh anketah.

Na volitve je odšel kot ljubljenec anket in presenetil s še višjim rezultatom ob zmagi. Za začetno priljubljenost razen nekaj poti po Sloveniji, nastopov na televiziji, govorov in stiskov rok ni naredil kaj dosti. Navdušenje nad mladim, prodornim in novim je trajalo kakšno leto, potem pa je skupaj s stranko začel drseti navzdol. Tudi za drsenje, razen običajnega vodenja vlade, ni naredil kaj dosti. Dosegel je najnižjo točko, napovedovali so mu politično smrt in pozivali na predčasne volitve. A Miro Cerar spet ni naredil kaj dosti. Razen prispevka h konceptualni umetnosti na Slovenskem s tistim znamenitim listkom … Nato se mu je začela priljubljenost spet večati, dokler konec septembra po anketi Dela ni užival največ zaupanja med vsemi politiki. In za to še vedno ni naredil skoraj nič. Le preživel je običajne afere, običajna koalicijska trenja in običajne grožnje Karla Erjavca.

Ko rečemo “pasivnost”, mislimo predvsem njegovo nespretnost pri koketiranju z občinstvom. Ne hodi ravno spretno na velike veselice, ne udeležuje se megašportnih dogodkov, ne odpira cest; še z baskitaro v roki zgleda lesen. Ampak kljub vsemu je v dveh letih opravil pot od junaka do bedaka in nazaj. Pri tem pa je ves čas ostal enak. To pomeni, da se spreminja naš odnos do Cerarja, ne pa njegov do nas. Miro Cerar je konstanta, mi smo spremenljivka. Miro Cerar je sonce, mi pa krožimo okoli njega v elipsasti orbiti.

Kako si vse to razložiti? Resna politična analiza bi našla dva vzroka za Cerarjevo nenadno septembrsko priljubljenost. Prvi je medijsko hvaljeno gospodarsko okrevanje, drugi pa frontalni napad opozicije na vlado. Z gospodarsko rastjo Cerar dobiva obstret optimizma, redke dobrine v tem prostoru, ob napadih opozicije pa postaja nesrečna žrtev. In oboje je ljudem všeč. Tako si razloži dogajanje resna analiza, mi pa imamo zaradi prešernega duha nekaj več manevrskega prostora, zato poskusimo razmišljati še naprej.

Cerarjeva priljubljenost ni prva, ki je po profilu podobna vlakcu smrti. Legendarno najbolj priljubljeni predsednik vseh časov, Pahor, je imel kot premier tako nizko priljubljenost, da so bili bolj priljubljeni od njega celo liki, ki jih je igral. Kot premier je bil na dvanajstem mestu, če spomin ne vara. Da je postal najbolj priljubljen, je moral najprej postati mi vsi, nato predsednik države in šele potem spet Borut Pahor.

In kako Pahorjev model priljubljenosti človeka, ki se trudi, da bi ga imeli vsi radi, primerjati z uspehom Cerarja, ki je do priljubljenosti brezbrižen? Kot smo ugotovili, ankete priljubljenosti govorijo bolj o nas kot o anketiranih, tako da je odgovor za Mira Cerarja kot po novem najbolj zaupanja vrednega politika treba najti v slovenstvu. Hočeš nočeš ga moramo vsaj delno poiskati v politični, človeški in anketni usodi Janeza Drnovška, žal pokojnega dolgoletnega predsednika in premierja. Cerarjev politični ali vsaj javnomnenjski modus operandi namreč precej spominja na slog, ki ga je gojil pokojni predsednik. Ista zadržanost, nekomunikativnost in zasebno življenje zunaj fokusa javnosti. In ko ob svoji smrti Drnovšek anketno sploh ni bil več navzoč, je prav odziv javnosti, ki je presenetil vso tedanjo politično elito, najlepše pokazal, da Slovenci zadržanost razumejo kot vrednoto. Drnovškova navzven manifestirana pasivnost, pregovorna neodločnost in pripravljenost na kompromis so bile večino časa tema posmeha – tudi v naši skromni oddaji – a na koncu so se izkazale za vrednoto, ki jo je javnost nagradila ne le z večkrat izkazanim volilnim zaupanjem, temveč tudi z odzivom ob politikovi smrti.

S Cerarjem in njegovo nenadno priljubljenostjo je, vsaj po našem mnenju, podobno. Prvi temeljni kamen nove priljubljenosti je vodilo: “Čeprav ne dela nič, je to še zmeraj bolje, kot če bi delal špetir!” Drugi temeljni kamen pa je že večkrat opisano dejstvo, da se je z njegovim prihodom prenehalo obdobje izrednih razmer. Da je mir vrednota, pa smo mi Slovenci doumeli šele, ko je svet okoli nas zblaznel.

In ker vsaka resna analiza javnomnenjskih anket vsebuje tudi napoved prihodnjega dogajanja, prerokujemo, da se bo Cerarjeva priljubljenost po orkanu interpelacij le še povečala. Čeprav za to ne bo ničesar storil.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Priljubljenost na toboganu

04.10.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.

Primerjamo Pahorja in Cerarja: predsednik se trudi, da bi ga imeli vsi radi, premier pa je do priljubljenosti brezbrižen.

Precej veliko, a začuda ne preveč komentirano presenečenje so nam te dni dostavili anketarji. Predsednik vlade se je namreč med politiki, ki vzbujajo največ zaupanja, zavihtel na prvo mesto. Od navdušenja je odpotoval na Japonsko.

O javnomnenjskih anketah si lahko marsikaj mislimo, ne moremo pa jih zanikati. V zadnjih desetletjih smo se naučili, kako delujejo, pa tudi tega, kako in kdaj jih je dobro izkoristiti, v glavnem za dnevnopolitične zadeve. A zadnji rezultati, ki kažejo priljubljenost Mira Cerarja, so vseeno nekoliko čudni. Oglejmo si njegov profil v teh anketah.

Na volitve je odšel kot ljubljenec anket in presenetil s še višjim rezultatom ob zmagi. Za začetno priljubljenost razen nekaj poti po Sloveniji, nastopov na televiziji, govorov in stiskov rok ni naredil kaj dosti. Navdušenje nad mladim, prodornim in novim je trajalo kakšno leto, potem pa je skupaj s stranko začel drseti navzdol. Tudi za drsenje, razen običajnega vodenja vlade, ni naredil kaj dosti. Dosegel je najnižjo točko, napovedovali so mu politično smrt in pozivali na predčasne volitve. A Miro Cerar spet ni naredil kaj dosti. Razen prispevka h konceptualni umetnosti na Slovenskem s tistim znamenitim listkom … Nato se mu je začela priljubljenost spet večati, dokler konec septembra po anketi Dela ni užival največ zaupanja med vsemi politiki. In za to še vedno ni naredil skoraj nič. Le preživel je običajne afere, običajna koalicijska trenja in običajne grožnje Karla Erjavca.

Ko rečemo “pasivnost”, mislimo predvsem njegovo nespretnost pri koketiranju z občinstvom. Ne hodi ravno spretno na velike veselice, ne udeležuje se megašportnih dogodkov, ne odpira cest; še z baskitaro v roki zgleda lesen. Ampak kljub vsemu je v dveh letih opravil pot od junaka do bedaka in nazaj. Pri tem pa je ves čas ostal enak. To pomeni, da se spreminja naš odnos do Cerarja, ne pa njegov do nas. Miro Cerar je konstanta, mi smo spremenljivka. Miro Cerar je sonce, mi pa krožimo okoli njega v elipsasti orbiti.

Kako si vse to razložiti? Resna politična analiza bi našla dva vzroka za Cerarjevo nenadno septembrsko priljubljenost. Prvi je medijsko hvaljeno gospodarsko okrevanje, drugi pa frontalni napad opozicije na vlado. Z gospodarsko rastjo Cerar dobiva obstret optimizma, redke dobrine v tem prostoru, ob napadih opozicije pa postaja nesrečna žrtev. In oboje je ljudem všeč. Tako si razloži dogajanje resna analiza, mi pa imamo zaradi prešernega duha nekaj več manevrskega prostora, zato poskusimo razmišljati še naprej.

Cerarjeva priljubljenost ni prva, ki je po profilu podobna vlakcu smrti. Legendarno najbolj priljubljeni predsednik vseh časov, Pahor, je imel kot premier tako nizko priljubljenost, da so bili bolj priljubljeni od njega celo liki, ki jih je igral. Kot premier je bil na dvanajstem mestu, če spomin ne vara. Da je postal najbolj priljubljen, je moral najprej postati mi vsi, nato predsednik države in šele potem spet Borut Pahor.

In kako Pahorjev model priljubljenosti človeka, ki se trudi, da bi ga imeli vsi radi, primerjati z uspehom Cerarja, ki je do priljubljenosti brezbrižen? Kot smo ugotovili, ankete priljubljenosti govorijo bolj o nas kot o anketiranih, tako da je odgovor za Mira Cerarja kot po novem najbolj zaupanja vrednega politika treba najti v slovenstvu. Hočeš nočeš ga moramo vsaj delno poiskati v politični, človeški in anketni usodi Janeza Drnovška, žal pokojnega dolgoletnega predsednika in premierja. Cerarjev politični ali vsaj javnomnenjski modus operandi namreč precej spominja na slog, ki ga je gojil pokojni predsednik. Ista zadržanost, nekomunikativnost in zasebno življenje zunaj fokusa javnosti. In ko ob svoji smrti Drnovšek anketno sploh ni bil več navzoč, je prav odziv javnosti, ki je presenetil vso tedanjo politično elito, najlepše pokazal, da Slovenci zadržanost razumejo kot vrednoto. Drnovškova navzven manifestirana pasivnost, pregovorna neodločnost in pripravljenost na kompromis so bile večino časa tema posmeha – tudi v naši skromni oddaji – a na koncu so se izkazale za vrednoto, ki jo je javnost nagradila ne le z večkrat izkazanim volilnim zaupanjem, temveč tudi z odzivom ob politikovi smrti.

S Cerarjem in njegovo nenadno priljubljenostjo je, vsaj po našem mnenju, podobno. Prvi temeljni kamen nove priljubljenosti je vodilo: “Čeprav ne dela nič, je to še zmeraj bolje, kot če bi delal špetir!” Drugi temeljni kamen pa je že večkrat opisano dejstvo, da se je z njegovim prihodom prenehalo obdobje izrednih razmer. Da je mir vrednota, pa smo mi Slovenci doumeli šele, ko je svet okoli nas zblaznel.

In ker vsaka resna analiza javnomnenjskih anket vsebuje tudi napoved prihodnjega dogajanja, prerokujemo, da se bo Cerarjeva priljubljenost po orkanu interpelacij le še povečala. Čeprav za to ne bo ničesar storil.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov