Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Primerjamo Pahorja in Cerarja: predsednik se trudi, da bi ga imeli vsi radi, premier pa je do priljubljenosti brezbrižen.
Precej veliko, a začuda ne preveč komentirano presenečenje so nam te dni dostavili anketarji. Predsednik vlade se je namreč med politiki, ki vzbujajo največ zaupanja, zavihtel na prvo mesto. Od navdušenja je odpotoval na Japonsko.
O javnomnenjskih anketah si lahko marsikaj mislimo, ne moremo pa jih zanikati. V zadnjih desetletjih smo se naučili, kako delujejo, pa tudi tega, kako in kdaj jih je dobro izkoristiti, v glavnem za dnevnopolitične zadeve. A zadnji rezultati, ki kažejo priljubljenost Mira Cerarja, so vseeno nekoliko čudni. Oglejmo si njegov profil v teh anketah.
Na volitve je odšel kot ljubljenec anket in presenetil s še višjim rezultatom ob zmagi. Za začetno priljubljenost razen nekaj poti po Sloveniji, nastopov na televiziji, govorov in stiskov rok ni naredil kaj dosti. Navdušenje nad mladim, prodornim in novim je trajalo kakšno leto, potem pa je skupaj s stranko začel drseti navzdol. Tudi za drsenje, razen običajnega vodenja vlade, ni naredil kaj dosti. Dosegel je najnižjo točko, napovedovali so mu politično smrt in pozivali na predčasne volitve. A Miro Cerar spet ni naredil kaj dosti. Razen prispevka h konceptualni umetnosti na Slovenskem s tistim znamenitim listkom … Nato se mu je začela priljubljenost spet večati, dokler konec septembra po anketi Dela ni užival največ zaupanja med vsemi politiki. In za to še vedno ni naredil skoraj nič. Le preživel je običajne afere, običajna koalicijska trenja in običajne grožnje Karla Erjavca.
Ko rečemo “pasivnost”, mislimo predvsem njegovo nespretnost pri koketiranju z občinstvom. Ne hodi ravno spretno na velike veselice, ne udeležuje se megašportnih dogodkov, ne odpira cest; še z baskitaro v roki zgleda lesen. Ampak kljub vsemu je v dveh letih opravil pot od junaka do bedaka in nazaj. Pri tem pa je ves čas ostal enak. To pomeni, da se spreminja naš odnos do Cerarja, ne pa njegov do nas. Miro Cerar je konstanta, mi smo spremenljivka. Miro Cerar je sonce, mi pa krožimo okoli njega v elipsasti orbiti.
Kako si vse to razložiti? Resna politična analiza bi našla dva vzroka za Cerarjevo nenadno septembrsko priljubljenost. Prvi je medijsko hvaljeno gospodarsko okrevanje, drugi pa frontalni napad opozicije na vlado. Z gospodarsko rastjo Cerar dobiva obstret optimizma, redke dobrine v tem prostoru, ob napadih opozicije pa postaja nesrečna žrtev. In oboje je ljudem všeč. Tako si razloži dogajanje resna analiza, mi pa imamo zaradi prešernega duha nekaj več manevrskega prostora, zato poskusimo razmišljati še naprej.
Cerarjeva priljubljenost ni prva, ki je po profilu podobna vlakcu smrti. Legendarno najbolj priljubljeni predsednik vseh časov, Pahor, je imel kot premier tako nizko priljubljenost, da so bili bolj priljubljeni od njega celo liki, ki jih je igral. Kot premier je bil na dvanajstem mestu, če spomin ne vara. Da je postal najbolj priljubljen, je moral najprej postati mi vsi, nato predsednik države in šele potem spet Borut Pahor.
In kako Pahorjev model priljubljenosti človeka, ki se trudi, da bi ga imeli vsi radi, primerjati z uspehom Cerarja, ki je do priljubljenosti brezbrižen? Kot smo ugotovili, ankete priljubljenosti govorijo bolj o nas kot o anketiranih, tako da je odgovor za Mira Cerarja kot po novem najbolj zaupanja vrednega politika treba najti v slovenstvu. Hočeš nočeš ga moramo vsaj delno poiskati v politični, človeški in anketni usodi Janeza Drnovška, žal pokojnega dolgoletnega predsednika in premierja. Cerarjev politični ali vsaj javnomnenjski modus operandi namreč precej spominja na slog, ki ga je gojil pokojni predsednik. Ista zadržanost, nekomunikativnost in zasebno življenje zunaj fokusa javnosti. In ko ob svoji smrti Drnovšek anketno sploh ni bil več navzoč, je prav odziv javnosti, ki je presenetil vso tedanjo politično elito, najlepše pokazal, da Slovenci zadržanost razumejo kot vrednoto. Drnovškova navzven manifestirana pasivnost, pregovorna neodločnost in pripravljenost na kompromis so bile večino časa tema posmeha – tudi v naši skromni oddaji – a na koncu so se izkazale za vrednoto, ki jo je javnost nagradila ne le z večkrat izkazanim volilnim zaupanjem, temveč tudi z odzivom ob politikovi smrti.
S Cerarjem in njegovo nenadno priljubljenostjo je, vsaj po našem mnenju, podobno. Prvi temeljni kamen nove priljubljenosti je vodilo: “Čeprav ne dela nič, je to še zmeraj bolje, kot če bi delal špetir!” Drugi temeljni kamen pa je že večkrat opisano dejstvo, da se je z njegovim prihodom prenehalo obdobje izrednih razmer. Da je mir vrednota, pa smo mi Slovenci doumeli šele, ko je svet okoli nas zblaznel.
In ker vsaka resna analiza javnomnenjskih anket vsebuje tudi napoved prihodnjega dogajanja, prerokujemo, da se bo Cerarjeva priljubljenost po orkanu interpelacij le še povečala. Čeprav za to ne bo ničesar storil.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Primerjamo Pahorja in Cerarja: predsednik se trudi, da bi ga imeli vsi radi, premier pa je do priljubljenosti brezbrižen.
Precej veliko, a začuda ne preveč komentirano presenečenje so nam te dni dostavili anketarji. Predsednik vlade se je namreč med politiki, ki vzbujajo največ zaupanja, zavihtel na prvo mesto. Od navdušenja je odpotoval na Japonsko.
O javnomnenjskih anketah si lahko marsikaj mislimo, ne moremo pa jih zanikati. V zadnjih desetletjih smo se naučili, kako delujejo, pa tudi tega, kako in kdaj jih je dobro izkoristiti, v glavnem za dnevnopolitične zadeve. A zadnji rezultati, ki kažejo priljubljenost Mira Cerarja, so vseeno nekoliko čudni. Oglejmo si njegov profil v teh anketah.
Na volitve je odšel kot ljubljenec anket in presenetil s še višjim rezultatom ob zmagi. Za začetno priljubljenost razen nekaj poti po Sloveniji, nastopov na televiziji, govorov in stiskov rok ni naredil kaj dosti. Navdušenje nad mladim, prodornim in novim je trajalo kakšno leto, potem pa je skupaj s stranko začel drseti navzdol. Tudi za drsenje, razen običajnega vodenja vlade, ni naredil kaj dosti. Dosegel je najnižjo točko, napovedovali so mu politično smrt in pozivali na predčasne volitve. A Miro Cerar spet ni naredil kaj dosti. Razen prispevka h konceptualni umetnosti na Slovenskem s tistim znamenitim listkom … Nato se mu je začela priljubljenost spet večati, dokler konec septembra po anketi Dela ni užival največ zaupanja med vsemi politiki. In za to še vedno ni naredil skoraj nič. Le preživel je običajne afere, običajna koalicijska trenja in običajne grožnje Karla Erjavca.
Ko rečemo “pasivnost”, mislimo predvsem njegovo nespretnost pri koketiranju z občinstvom. Ne hodi ravno spretno na velike veselice, ne udeležuje se megašportnih dogodkov, ne odpira cest; še z baskitaro v roki zgleda lesen. Ampak kljub vsemu je v dveh letih opravil pot od junaka do bedaka in nazaj. Pri tem pa je ves čas ostal enak. To pomeni, da se spreminja naš odnos do Cerarja, ne pa njegov do nas. Miro Cerar je konstanta, mi smo spremenljivka. Miro Cerar je sonce, mi pa krožimo okoli njega v elipsasti orbiti.
Kako si vse to razložiti? Resna politična analiza bi našla dva vzroka za Cerarjevo nenadno septembrsko priljubljenost. Prvi je medijsko hvaljeno gospodarsko okrevanje, drugi pa frontalni napad opozicije na vlado. Z gospodarsko rastjo Cerar dobiva obstret optimizma, redke dobrine v tem prostoru, ob napadih opozicije pa postaja nesrečna žrtev. In oboje je ljudem všeč. Tako si razloži dogajanje resna analiza, mi pa imamo zaradi prešernega duha nekaj več manevrskega prostora, zato poskusimo razmišljati še naprej.
Cerarjeva priljubljenost ni prva, ki je po profilu podobna vlakcu smrti. Legendarno najbolj priljubljeni predsednik vseh časov, Pahor, je imel kot premier tako nizko priljubljenost, da so bili bolj priljubljeni od njega celo liki, ki jih je igral. Kot premier je bil na dvanajstem mestu, če spomin ne vara. Da je postal najbolj priljubljen, je moral najprej postati mi vsi, nato predsednik države in šele potem spet Borut Pahor.
In kako Pahorjev model priljubljenosti človeka, ki se trudi, da bi ga imeli vsi radi, primerjati z uspehom Cerarja, ki je do priljubljenosti brezbrižen? Kot smo ugotovili, ankete priljubljenosti govorijo bolj o nas kot o anketiranih, tako da je odgovor za Mira Cerarja kot po novem najbolj zaupanja vrednega politika treba najti v slovenstvu. Hočeš nočeš ga moramo vsaj delno poiskati v politični, človeški in anketni usodi Janeza Drnovška, žal pokojnega dolgoletnega predsednika in premierja. Cerarjev politični ali vsaj javnomnenjski modus operandi namreč precej spominja na slog, ki ga je gojil pokojni predsednik. Ista zadržanost, nekomunikativnost in zasebno življenje zunaj fokusa javnosti. In ko ob svoji smrti Drnovšek anketno sploh ni bil več navzoč, je prav odziv javnosti, ki je presenetil vso tedanjo politično elito, najlepše pokazal, da Slovenci zadržanost razumejo kot vrednoto. Drnovškova navzven manifestirana pasivnost, pregovorna neodločnost in pripravljenost na kompromis so bile večino časa tema posmeha – tudi v naši skromni oddaji – a na koncu so se izkazale za vrednoto, ki jo je javnost nagradila ne le z večkrat izkazanim volilnim zaupanjem, temveč tudi z odzivom ob politikovi smrti.
S Cerarjem in njegovo nenadno priljubljenostjo je, vsaj po našem mnenju, podobno. Prvi temeljni kamen nove priljubljenosti je vodilo: “Čeprav ne dela nič, je to še zmeraj bolje, kot če bi delal špetir!” Drugi temeljni kamen pa je že večkrat opisano dejstvo, da se je z njegovim prihodom prenehalo obdobje izrednih razmer. Da je mir vrednota, pa smo mi Slovenci doumeli šele, ko je svet okoli nas zblaznel.
In ker vsaka resna analiza javnomnenjskih anket vsebuje tudi napoved prihodnjega dogajanja, prerokujemo, da se bo Cerarjeva priljubljenost po orkanu interpelacij le še povečala. Čeprav za to ne bo ničesar storil.
Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.
Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Neveljaven email naslov