Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Zelo na kratko o današnjem prazniku “dnevu suverenosti”. Dobili smo ga sicer že lani, a šele letos ga lahko praznujemo v polni formi. In čim se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava. Ker, če ne bi bilo prenosov državnih proslav in žensk, ki se pogovarjajo na robu živčnega zloma, bi televizije ostale brez programa. A to pustimo za kdaj drugič.
Nekaj malega geneze. Predlog za »dan suverenosti« je lani vložila največja vladna stranka, na predloge veteranskih organizacij, pač po analogiji, da mora vsaka koliko toliko resna stranka predlagati kakšen praznik in po možnosti z njim uspeti. Čeprav je SMC samo spremenila status dnevu, ki je imel v javnosti že tako ali tako močan simbolni naboj.
Včasih smo dan, ko je Slovenijo zapustil še zadnji jugoslovanski vojak, sicer obeleževali na pol spontano – status praznika pa je, ko rečeno, dobil komaj pred letom. Dogodek si brez dvoma zasluži praznično obeležje, le naziv je nekoliko neroden. “Dan suverenosti” namreč zveni na moč pomembno, vsekakor bolj pomembno, kot je videti nato praznovanje na terenu … Še tako zagreti častilci slovenskega osamosvajanja ga bodo te dni komaj kaj vzeli v misli, kaj šele najširša javnost. Hočemo povedati, da je beseda »suverenost« močna beseda, ki bi morala dobiti vsaj prost dan. Dokažimo s preizkusom:
»Slovenija je samostojna in suverena država!«
Recimo, da gre tako temeljni stavek, ki bi lahko stal tudi v kakšni preambuli, če bi bil primerno revidiran. In v tem stavku se skrivajo kar trije prazniki: “dan državnosti”, “dan samostojnosti”, ki mu je malo nerodno pridjana še enotnost, in “dan suverenosti”. Trije temeljni postulati naše demokracije v treh temeljnih dogodkih, ki so obeleženi s pripadajočimi prazniki. In zdaj: državnost in samostojnost posedujeta resna praznika. S parado, prostim dnevom, neposrednim prenosom in vihrajočimi prapori; s ponovitvami temeljnih dokumentarcev in z intervjuji vedno starejših osamosvojiteljev. Oba praznika se tudi po krščanski maniri skoraj do dneva prekrivata z arhaičnimi koledarji poljedelskih civilizacij.
Kaj pa ima »suverenost«, ki jo praznujemo danes? Skoraj nič od tega. Dobro; ima tisto ladjo, ki odpluje v oktobrsko noč, a je posnetek mnogo manj epski, kot uradnik, ki frenetično šteje volilne lističe in recitira: “Za, za …” in še manj epski od Kučana, Bučarja in Peterleta na rdeči preprogi.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali si suverenost resnično zasluži takšno ignoranco, kot ji jo namenjajo ne navsezadnje tudi tisti, ki so jo ustoličili?”
Pomembna je prav tako, kot sta državnost in samostojnost. Brez suverenosti smo bili vse tiste mesece vprašljivo državni in kako bi naj bili samostojni, če nismo bili državni? Edino enotni smo lahko bili prej kot suvereni, a to je tako ali tako kategorija, ki je danes nihče več ne jemlje resno.
Torej; med veliko trojico bi se morala suverenost na hierarhični lestvici pomakniti na vrh ali vsaj tik pod njega, ker kot državotvorni pojem vsebuje ostala dva.
In kako se danes, ob prazniku, obnašamo do suverenosti? Neprimerno, da ne zapišemo povsem mačehovsko.
Edini resnični pokazatelj, kako resno država misli s praznikom, je prost dan. Lahko sicer praznujemo intimno, v duhu ali v medijih, ampak prost dan je praznična manifestacija, ki jo vidimo in doživljamo navzven. In ki ustvari kolektivno zavest o pomenu dogodka. Tako kot se recimo priključitvi Primorcev in Prekmurja valjata v blatu provincialnosti, je tudi dan suverenosti že ob rojstvu potisnjen v vrtinec obskurnosti. Povedano z logičnim nesmislom: “Dokler dan suverenosti ne dobi prostega dne, ne bo v resnici suveren!”
Dan suverenosti se tako pridružuje vsaj delne rekonstrukcije potrebnemu prazničnemu letu Slovencev. Prešeren je prost, na Trubarja delamo. Marija na eni strani, 27. april na drugi strani ideološkega spektra sta prosta, na Maistra, ki je bil zgodovinsko in svetovnonazorsko vmes, delamo.
Komu torej vzeti, da damo samostojnosti? Izbire ni veliko; na trgu je za pravo ceno recimo na voljo reformacija, ki je tako ali tako pred prvim novembrom in po navadi med šolskimi počitnicami, zato je neke vrste slepo črevo, ali pa 2. maj. Oba praznika se bosta seveda borila, predvsem z argumentom, da se 25. oktober slabo mreži. A na koncu bo moralo nekaj umreti, da bo suverenost zaživela s polnimi pljuči.
Mimogrede; zakaj praznujemo reformacijo, ko pa nismo reformirani, istočasno pa srečno suvereni zapostavljamo suverenost?
Seveda pa pri tako težkih in simbolno ter praktično usodnih vprašanjih ne ponujamo rešitve. Gre za teme, s katerimi se naj ukvarjajo ustavni pravniki in le upamo lahko, da bodo v svoji odločitvi suvereni.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Zelo na kratko o današnjem prazniku “dnevu suverenosti”. Dobili smo ga sicer že lani, a šele letos ga lahko praznujemo v polni formi. In čim se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava. Ker, če ne bi bilo prenosov državnih proslav in žensk, ki se pogovarjajo na robu živčnega zloma, bi televizije ostale brez programa. A to pustimo za kdaj drugič.
Nekaj malega geneze. Predlog za »dan suverenosti« je lani vložila največja vladna stranka, na predloge veteranskih organizacij, pač po analogiji, da mora vsaka koliko toliko resna stranka predlagati kakšen praznik in po možnosti z njim uspeti. Čeprav je SMC samo spremenila status dnevu, ki je imel v javnosti že tako ali tako močan simbolni naboj.
Včasih smo dan, ko je Slovenijo zapustil še zadnji jugoslovanski vojak, sicer obeleževali na pol spontano – status praznika pa je, ko rečeno, dobil komaj pred letom. Dogodek si brez dvoma zasluži praznično obeležje, le naziv je nekoliko neroden. “Dan suverenosti” namreč zveni na moč pomembno, vsekakor bolj pomembno, kot je videti nato praznovanje na terenu … Še tako zagreti častilci slovenskega osamosvajanja ga bodo te dni komaj kaj vzeli v misli, kaj šele najširša javnost. Hočemo povedati, da je beseda »suverenost« močna beseda, ki bi morala dobiti vsaj prost dan. Dokažimo s preizkusom:
»Slovenija je samostojna in suverena država!«
Recimo, da gre tako temeljni stavek, ki bi lahko stal tudi v kakšni preambuli, če bi bil primerno revidiran. In v tem stavku se skrivajo kar trije prazniki: “dan državnosti”, “dan samostojnosti”, ki mu je malo nerodno pridjana še enotnost, in “dan suverenosti”. Trije temeljni postulati naše demokracije v treh temeljnih dogodkih, ki so obeleženi s pripadajočimi prazniki. In zdaj: državnost in samostojnost posedujeta resna praznika. S parado, prostim dnevom, neposrednim prenosom in vihrajočimi prapori; s ponovitvami temeljnih dokumentarcev in z intervjuji vedno starejših osamosvojiteljev. Oba praznika se tudi po krščanski maniri skoraj do dneva prekrivata z arhaičnimi koledarji poljedelskih civilizacij.
Kaj pa ima »suverenost«, ki jo praznujemo danes? Skoraj nič od tega. Dobro; ima tisto ladjo, ki odpluje v oktobrsko noč, a je posnetek mnogo manj epski, kot uradnik, ki frenetično šteje volilne lističe in recitira: “Za, za …” in še manj epski od Kučana, Bučarja in Peterleta na rdeči preprogi.
In zdaj bistveno vprašanje: “Ali si suverenost resnično zasluži takšno ignoranco, kot ji jo namenjajo ne navsezadnje tudi tisti, ki so jo ustoličili?”
Pomembna je prav tako, kot sta državnost in samostojnost. Brez suverenosti smo bili vse tiste mesece vprašljivo državni in kako bi naj bili samostojni, če nismo bili državni? Edino enotni smo lahko bili prej kot suvereni, a to je tako ali tako kategorija, ki je danes nihče več ne jemlje resno.
Torej; med veliko trojico bi se morala suverenost na hierarhični lestvici pomakniti na vrh ali vsaj tik pod njega, ker kot državotvorni pojem vsebuje ostala dva.
In kako se danes, ob prazniku, obnašamo do suverenosti? Neprimerno, da ne zapišemo povsem mačehovsko.
Edini resnični pokazatelj, kako resno država misli s praznikom, je prost dan. Lahko sicer praznujemo intimno, v duhu ali v medijih, ampak prost dan je praznična manifestacija, ki jo vidimo in doživljamo navzven. In ki ustvari kolektivno zavest o pomenu dogodka. Tako kot se recimo priključitvi Primorcev in Prekmurja valjata v blatu provincialnosti, je tudi dan suverenosti že ob rojstvu potisnjen v vrtinec obskurnosti. Povedano z logičnim nesmislom: “Dokler dan suverenosti ne dobi prostega dne, ne bo v resnici suveren!”
Dan suverenosti se tako pridružuje vsaj delne rekonstrukcije potrebnemu prazničnemu letu Slovencev. Prešeren je prost, na Trubarja delamo. Marija na eni strani, 27. april na drugi strani ideološkega spektra sta prosta, na Maistra, ki je bil zgodovinsko in svetovnonazorsko vmes, delamo.
Komu torej vzeti, da damo samostojnosti? Izbire ni veliko; na trgu je za pravo ceno recimo na voljo reformacija, ki je tako ali tako pred prvim novembrom in po navadi med šolskimi počitnicami, zato je neke vrste slepo črevo, ali pa 2. maj. Oba praznika se bosta seveda borila, predvsem z argumentom, da se 25. oktober slabo mreži. A na koncu bo moralo nekaj umreti, da bo suverenost zaživela s polnimi pljuči.
Mimogrede; zakaj praznujemo reformacijo, ko pa nismo reformirani, istočasno pa srečno suvereni zapostavljamo suverenost?
Seveda pa pri tako težkih in simbolno ter praktično usodnih vprašanjih ne ponujamo rešitve. Gre za teme, s katerimi se naj ukvarjajo ustavni pravniki in le upamo lahko, da bodo v svoji odločitvi suvereni.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov