Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.

Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.

Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?

Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla  nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?

Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.

A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.

Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.

Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.

A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?

A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi  model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?

Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če  k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.