Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov