Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane … ko pa njegov priimek nosi eno najpopularnejših avstrijskih vin?
Drugič: pet predlogov za prihodnost EU, ki jih je razgrnil v Sloveniji, se bere kot jed v kitajski restavraciji: “Pet predlogov z bambusom in gobicami!”
Tretjič: do zdaj smo vedno mislili, da so evropske elite prostozidarske, kot pa kaže po veliki manifestaciji moško-moške naklonjenosti, so v bistvu latentno homoseksualne.
Četrtič: zakaj je bil zraven predsednik evropskega parlamenta?
Petič: kdo bo hišnik v na novo odprti hiši EU?
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane
Težko vam bomo postregli z originalnim razmislekom o predlagani prihodnosti evropske povezave; vsaj s takim, ki že ni bil analiziran, izpostavljen in medijsko prežvečen. Torej je treba čez okvirje običajne politične analize na področje nadnaravnega in spekulativnega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti. Kajti EU se je že spremenila. Da elite predlagajo spremembo dejanskega stanja zatem, ko se je ta že zgodila, je za elite sicer značilno; da pa nam poskušajo hkrati prodati še vpliv na prihodnost, ki je že začrtana, pa je novost.
Pet točk, ki jih je Junker prinesel s seboj, hudomušno jih poimenujmo “smeri razvoja”, tako ni nekaj, kar se bo zgodilo, temveč so pobožna želja za nečem, kar naj bi se zgodilo. Če sledimo tezi, da se je prihodnost že zgodila, se žal ne bo uresničilo nič izmed ponujenega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti.
Evropski vrhovi svoje analize kujejo na napačnih predpostavkah. Najprej na predpostavki, da je Evropa dokaj unitarna civilizirana krajina, zvesta demokratičnim načelom, poseljena s prebivalstvom, ki je nekakšna mešanica malomeščanske omike in antične tradicije. Tudi če je evropski plebs kdaj takšen bil, danes ni več. Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Na drugi strani imamo našo zlato mladino. K ljubljanski se je tudi Junker zatekel po javnomnenjske simpatije. Čeprav pretirano izpostavljanje mladih, mladine, njihovega neverjetnega potenciala in energije, še bolj kot medmoško poljubljanje spominja na čase evropskih totalitarizmov. Kakorkoli; organizatorji so napraskali polno sobo odličnjakov in bodočih politikov in enega alternativca za povrhu in s tem naredili vtis, kako je mladini mar. Realno gledano pa ji ni. Vsaj ne za institucije, kompleksnost in neobvladljivost evropske unije. Mladi so, merjeni s klasičnimi politološkimi vatli, danes povsem apolitični. Tako šolski sistem kot mediji se jih sicer trudijo – ne toliko politično aktivirati, kot spolitizirati – a jim gre slabo od rok. Mladina se danes druži in združuje nadnacionalno, kar pa je za razumniško elito, ki nam v uvodniki osrednjih časnikov še zmeraj razlaga osnovne definicije nacionalnega, povsem nerazumljivo. Pa s tem nočemo trditi, da je mladina klasično apolitična; le vzvodi, s katerimi operira, in cilji družbenih sprememb so povsem drugačni od teh, s katerimi smo se ukvarjali od nastanka nacionalnih držav do danes …
Saj ni treba, da verjamete zapisanemu in izrečenemu. Dovolj je, da se ozrete po otrocih ali po vnukih – če se že niso oni dan družili z Junkerjem – in opazili boste, da je neskladje med njihovo realnostjo in termini, s katerimi operira evropska politična elita, v nebo vpijoče.
Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Prihodnost Evropske unije se tako ne bo zgodila po volji neobstoječega evropskega ljudstva, ki naj bi izbralo nekaj iz pethodnega menija restavracije Junker. Evropska prihodnost bo izid spopada med srednjeveško drhaljo in mlado sodobnostjo, ki je s svojim razmišljanjem in delovanjem vsaj v zadnjih petih letih presegla razmišljanje in delovanje institucij evropske unije.
Kdo pa bo v tej epski bitki, za katero lahko le upamo, da ne bo nasilna, zmagal, je odvisno od vsakega izmed nas. In tudi od vas.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane … ko pa njegov priimek nosi eno najpopularnejših avstrijskih vin?
Drugič: pet predlogov za prihodnost EU, ki jih je razgrnil v Sloveniji, se bere kot jed v kitajski restavraciji: “Pet predlogov z bambusom in gobicami!”
Tretjič: do zdaj smo vedno mislili, da so evropske elite prostozidarske, kot pa kaže po veliki manifestaciji moško-moške naklonjenosti, so v bistvu latentno homoseksualne.
Četrtič: zakaj je bil zraven predsednik evropskega parlamenta?
Petič: kdo bo hišnik v na novo odprti hiši EU?
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane
Težko vam bomo postregli z originalnim razmislekom o predlagani prihodnosti evropske povezave; vsaj s takim, ki že ni bil analiziran, izpostavljen in medijsko prežvečen. Torej je treba čez okvirje običajne politične analize na področje nadnaravnega in spekulativnega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti. Kajti EU se je že spremenila. Da elite predlagajo spremembo dejanskega stanja zatem, ko se je ta že zgodila, je za elite sicer značilno; da pa nam poskušajo hkrati prodati še vpliv na prihodnost, ki je že začrtana, pa je novost.
Pet točk, ki jih je Junker prinesel s seboj, hudomušno jih poimenujmo “smeri razvoja”, tako ni nekaj, kar se bo zgodilo, temveč so pobožna želja za nečem, kar naj bi se zgodilo. Če sledimo tezi, da se je prihodnost že zgodila, se žal ne bo uresničilo nič izmed ponujenega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti.
Evropski vrhovi svoje analize kujejo na napačnih predpostavkah. Najprej na predpostavki, da je Evropa dokaj unitarna civilizirana krajina, zvesta demokratičnim načelom, poseljena s prebivalstvom, ki je nekakšna mešanica malomeščanske omike in antične tradicije. Tudi če je evropski plebs kdaj takšen bil, danes ni več. Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Na drugi strani imamo našo zlato mladino. K ljubljanski se je tudi Junker zatekel po javnomnenjske simpatije. Čeprav pretirano izpostavljanje mladih, mladine, njihovega neverjetnega potenciala in energije, še bolj kot medmoško poljubljanje spominja na čase evropskih totalitarizmov. Kakorkoli; organizatorji so napraskali polno sobo odličnjakov in bodočih politikov in enega alternativca za povrhu in s tem naredili vtis, kako je mladini mar. Realno gledano pa ji ni. Vsaj ne za institucije, kompleksnost in neobvladljivost evropske unije. Mladi so, merjeni s klasičnimi politološkimi vatli, danes povsem apolitični. Tako šolski sistem kot mediji se jih sicer trudijo – ne toliko politično aktivirati, kot spolitizirati – a jim gre slabo od rok. Mladina se danes druži in združuje nadnacionalno, kar pa je za razumniško elito, ki nam v uvodniki osrednjih časnikov še zmeraj razlaga osnovne definicije nacionalnega, povsem nerazumljivo. Pa s tem nočemo trditi, da je mladina klasično apolitična; le vzvodi, s katerimi operira, in cilji družbenih sprememb so povsem drugačni od teh, s katerimi smo se ukvarjali od nastanka nacionalnih držav do danes …
Saj ni treba, da verjamete zapisanemu in izrečenemu. Dovolj je, da se ozrete po otrocih ali po vnukih – če se že niso oni dan družili z Junkerjem – in opazili boste, da je neskladje med njihovo realnostjo in termini, s katerimi operira evropska politična elita, v nebo vpijoče.
Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Prihodnost Evropske unije se tako ne bo zgodila po volji neobstoječega evropskega ljudstva, ki naj bi izbralo nekaj iz pethodnega menija restavracije Junker. Evropska prihodnost bo izid spopada med srednjeveško drhaljo in mlado sodobnostjo, ki je s svojim razmišljanjem in delovanjem vsaj v zadnjih petih letih presegla razmišljanje in delovanje institucij evropske unije.
Kdo pa bo v tej epski bitki, za katero lahko le upamo, da ne bo nasilna, zmagal, je odvisno od vsakega izmed nas. In tudi od vas.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov