Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
Če ne druga, se je pretekle dni končala digitalna revolucija. Kar je pa tudi nekaj. Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik. Sodelovala je tudi mariborska akademska pamet in dobili smo izdelek, ki predstavlja informacije o pokojniku mnogo izčrpneje in roko na srce, tudi sodobneje, kot klasični kamniti nagrobniki. Ali, bog ne daj, samo leseni križi.
Zaradi logičnosti smrti same, po kateri umrejo tudi tisti, ki so se spominjali pokojnikov prejšnjih rodov – ker torej umre tudi človeški spomin – je bilo treba najti nekaj, kar bo o umrlih pričalo dlje v prihodnost. Naši predniki so uporabili to, kar se jim je zdelo skoraj tako večno kot večnost sama. Uporabili so kamen! Jasno, niso vedeli za kisli dež, za smog in erozijo, niti niso vedeli, da obstajajo titan, kevlar in po novem digitalni zapis.
Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.
V primeru mariborskega digitalnega nagrobnika ne moremo o govoriti o uspešnem “startupu“, ki so se namnožili po deželi. Gre pa za izjemen in zanimiv ter prvi v Sloveniji, če že ne na svetu, “close down.” S smrtjo se vse konča – vsaj tako smo mislili. Kajti digitalni nagrobnik, za katerega že imajo naročila, ponuja veliko več možnosti kot klasični. Programiranje je mnogo kompleksnejši proces kot klesanje … Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave. Nagrobnik, polnil se bo s pomočjo solarne energije, bo večino časa v mirovanju, čim pa se mu boste približali, se bodo začele na njem prikazovati najrazličnejše informacije, predvajal bo lahko video, tekstovne datoteke, fotografije tako ali drugače … skratka, kot v življenju bo potem mogoče tudi po smrti.
Nagrobnik je sprožil kar nekaj, večinoma prizanesljivih, celo ciničnih komentarjev, kar nas je spodbodlo, da si ga ogledamo s polno močjo analize.
Zato je kamnosekov le še nekaj, programerjev pa kot listja in trave.
Mešane občutke ob uvedbi digitalnih nagrobnikov prav gotovo doživlja slavni ceh zgodovinarjev. Predvsem epigrafika, se pravi pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z napisi, z njim izgublja trg. Veda, ki nam je pomagala razvozlati kakšno tisočletje človeške zgodovine, bo čez nekaj stoletij prenehala obstajati. Čemu se šolati in mučiti, ko pa so podatki o pokojnem prisotni in lahko dostopni? Kajti predvidevamo, da bodo pomembneži, se pravi tisti, ki usmerjajo tok zgodovine, imeli še posebej imenitne digitalne nagrobnike. Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Do zdaj smo se v smrti razlikovali po velikosti nagrobnega kamna – elita počiva v grobnicah – odslej se bomo po velikosti trdega diska.
Digitalni nagrobnik pa nosi v sebi tudi kal pogube. Kot je znano, je največji sovražnik digitalni revoluciji prav digitalna revolucija. Povedano drugače: teksti, ki ste jih navdušeno pisali s pomočjo računalnika na začetku devetdesetih, so danes praktično neberljivi. Fotografije, ki ste jih posneli s prvimi fotografskimi aparati, so danes zamrznjene v digitalnosti časa. Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep. Razen tega znamenita združljivost in berljivost podatkov za nazaj digitalne bogove zanima le nekaj časa, nato pozabijo nanjo. Konkreten primer. Če boste umrli recimo pred zakonskim partnerjem, ki bo po svoji smrti želel počivati ob vas, bo morebiti z digitalnim nagrobnikom to postalo nemogoče. Kamnosek vkleše novo ime in novi letnici, pa je to to. Programska oprema digitalnega nagrobnika pa bo ob času smrti vašega partnerja tako obupno zastrela, da je enostavno ne bo mogoče več nadomestiti. Kot bi današnje datoteke odpirali z računalnikom izpred dvajsetih let.
Standardi, formati in programska oprema se spreminjajo tako bliskovito, da tehnologija ves čas lovi samo sebe za rep.
Prinašajo pa digitalni nagrobniki ob primerjalnih prednostih, vsaj po naše, za celotno civilizacijo tudi velike pasti. Že tako smo postali družba blebetačev. Vsaj nagrobniki so nas postavili v dostojno molčanje nasproti mogočnosti stvarstva. Le redki duhoviti in veliki duhovi so si upali na nagrobniku sporočiti svoj odnos do sveta. “Epitaf” so rekli takšnim zapisom v klasični, se pravi analogni dobi. In digitalni nagrobnik epitaf ukinja enkrat za vselej. Kar je skoraj kulturna katastrofa.
Nagrobni napisi imajo v slovenskem kulturnem prostoru mnogo večjo vlogo, kot bi jim jo prisodili na začetku! Že sredi devetnajstega stoletja je tedanja periodika začela objavljati napise, ki so se avtorjem zdeli primerni. Po Kmečkih in rokodelskih novicah je takšne objave prevzela Zgodnja Danica kot vodilni verski tisk v tedanji deželi. Od leta 1849 je tako ta časopis v rednih presledkih objavljal različne primerne verze za nagrobne spomenike v posebni rubriki, ki se je imenovala Nagrobni napisi! Do danes redkim raziskovalcem ni uspelo razvozlati, ali je šlo za posameznega avtorja, ali pa so objavljali različni sodelavci oziroma novinarji časopisa. Kljub vsemu se zdi, da ne gre za zapise že ponarodelih verzov, ki bi jih avtorji preprosto povzeli iz že obstoječih nagrobnikov, temveč govorimo o povsem avtorski zbirki napisov, ki je v našem prostoru edinstvena in zato je toliko bolj čudno, da je vedenje o tem fenomenu povsem poniknilo v pozabo.
Kako torej končati današnji zapis drugače, kot z nagrobnim napisom, ki je vklesan v kamen na grobu Nikolaja Kopernika:
“Stoj, Sonce – ne premikaj se!”
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov