Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Agro kaj…

04.04.2017

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam. Najprej je ta konglomerat štacun grozil Sloveniji. Ujčkali smo ga kot nacionalni interes, vezal je nase slovensko kmetijsko proizvodnjo in proizvodnjo osvežujočih napitkov, nato smo ga končno prodali. Kot vsak uspešen virus je takoj okužil svojega prevzemnika in Agrokor spravil na kolena. Zdaj pa naj bi se ponovno vrnil domov. To je na kratko zgodba o Mercatorju, a bolj zanimiva je zgodba o njegovi najnovejši žrtvi. O Agrokorju. Ni zanimiva samo zaradi propada trgovskega giganta. Zadnja leta je sezona propadov trgovskih gigantov in Agrokor ni ne prvi in ne zadnji, ki je na police raje kopičil dolgove kot blago. Bolj zanimive so vzporednice … kaj vzporednice, nora naključja, ki propad Agrokorja te dni vežejo na propad še enega trgovskega giganta iz preteklosti.

Za nekaj starejše bodo naslednje minute najbrž dolgočasne, novejši generaciji pa smo dolžni nekaj nujnih pojasnil celotnega dogajanja.

Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam.

Bilo je skoraj do dneva natančno pred tridesetimi leti, ko je v pomladnih mesecih leta 1987 tedanjo Jugoslavijo pretresala afera Agrokomerc. Javnost je zanjo izvedela šele avgusta, aprila leta 1987 pa se je z njo seznanil jugoslovanski politični vrh. Agrokomerc, podjetje iz Velike Kladuše, je bil gospodarska uspešnica zahodne Bosne in danes propadle Cazinske krajine. Podjetje je cvetelo le nekaj deset kilometrov stran od skorajšnjega pogorišča Agrokorja, ki je velika gospodarska uspešnica sodobne Hrvaške. Agrokor je danes največje živilskopredelovalno podjetje tega prostora, v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil tudi Agrokomerc trikrat večji od najbližjega konkurenta.

Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”. Pa je minilo le nekaj let od propada Agrokomerca, ko je Ivica Todorić našel genialno ime za svoje podjetje: “Agrokor”! Ivica do imena ni prišel naključno; njegov oče, Ante Todorić, je bil hrvaški gospodarstvenik v zgodnjih sedemdesetih, direktor mega uspešnega, sodobnega in tržno usmerjenega podjetja Agrokombinat, v nemilost pa je prišel zaradi nikoli dokazane podpore hrvaški pomladi.

Imamo torej Agrokombinat, Agrokomerc in Agrokor – trojček zelenjavarjev, ki je obrnil tok tudi slovenske zgodovine …

Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”.

Agrokomerc je bil zgodba o uspehu, na moč podobna zgodbi o uspehu Agrokorja. Živilskopredelovalno podjetje postane tudi trgovski gigant in to zaradi neskončne energije enega samega človeka. To, kar je bil Ivica Todorić v Agrokoru, je bil Fikret Abdić v Agrokomercu. In še k propadu: to, kar so za Agrokor danes posojila, so bile za Agrokomerc menice. Menice so bile nekakšen jugoslovanski finančni instrument, s katerimi so poskušali v razmerah pobesnele inflacije podjetjem kupiti nekaj časa in prostora za kolikor toliko normalno poslovanje. Fikret Abdić, direktor Agrokomerca, jih je izdal za 400 milijonov dolarjev pri 63 tedanjih jugoslovanskih bankah. Fikret Abdič je bil v dneh pred afero bosanski bog in jugoslovanski gospodarski mag. Iz zaostale kmetijske pokrajine je ustvaril sodobni kmetijskopredelovalni čudež in skupnost zasipal s šolami, cestami in ostalo infrastrukturo. Ostalo državo je zasipal z menicami. Nepokritimi, seveda. 

Ustvarjalno računovodstvo v jugoslovanskih osemdesetih!

Afera Agrokomerc je pomenila dokončno razgaljenje vsaj ekonomskega obraza jugoslovanskega socializma in mnogi analitiki se danes strinjajo, da je praktično in simbolno pomenila začetek konca bivše države.

Nenavadnih vzporednic med Agrokorjem in Agrokomercem pa s propadom še ni konec. V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc. Le da so takrat v zahodno Bosno prikorakali uslužbenci Službe državne varnosti in čez noč prevzeli oblast v podjetju. Čeprav so bile tedaj še razmere planskega gospodarstva, pa so se jugoslovanski ekonomski bogovi že naučili toliko, da so se domislili, kako bo luknjo, nastalo s propadom Agrokomerca, najlažje zakrpati z dokapitalizacijo. Tako so osnovali – danes bi rekli – konzorcij bank, ki so nato pod večjo ali manjšo prisilo dokapitalizirale Agrokomerc. Med njimi je bila podružnica Ljubljanske banke iz Novega Sada, pa Jugobanka in še nekatere druge. Zloveščosti primerjav pa še vedno ni konec. Te dni prihajajo iz Zagreba novice, da senca Agrokorjevega propada sega prav v vrhove sedanje hrvaške vlade in tudi Agrokomercov padec je povzročil tektonske, za tedanjo Jugoslavijo dokaj neobičajne politične premike. Iz političnega življenja republike Bosne in Hercegovine je bila umaknjena mogočna politična dinastija bratov Pozderac; najvidnejši Hamdija je ob zenitu afere celo umrl nepojasnjene smrti.

V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc.

Afera Agrokomerc se je končala zelo nenavadno in če iščemo vzporednice z Agrokorjem, jih lahko najdemo tudi tukaj. Dve leti po izbruhu afere je nekdanji bankir Slobodan Miloševič ponudil podjetju rešitev s tem, da je s svojim vplivom izposloval odpis dolga do višine 80 odstotkov.

Danes publicisti in tudi zgodovinarji poskušajo afero Agrokomerc razumeti kot montirano afero v kontekstu razpada tedanje Jugoslavije. V Srbiji se je leta 1987 pripravljala znamenita 8. seja CK ZKS, na kateri je Miloševič grobo prevzel oblast, naslednje leto pa naj bi Hamdija Pozderac prevzel vodenje kolektivnega predsedstva SFRJ. Pozderac je bil znan nasprotnik velikosrbske ideje o ukinjanju avtonomnih pokrajin, hkrati pa je bila s padcem Abdića in Pozdercev obglavljena bošnjaška politična elita v Bosni. Ob tem pa je Miloševič z enim zamahom izničil reformne poskuse Anteja Markovića, kar je odprlo prostor za radikalnejše, predvsem pa bolj nasilno reševanje jugoslovanskega vprašanja. Danes se ob propadu Agrokorja – ne le med teoretiki zarote – vedno jasneje govori, kako je propad podjetja dobro usklajena akcija Rusov za širitev njihovega vpliva – ne le na Balkanu.

Slovenska udeležba v obeh aferah je v glavnem znana. Med propadom Agrokomerca so naši mediji, predvsem Mladina, verjetno najbolj odprto pisali o vsej aferi, s propadom Agrokorja pa smo po teoriji o razmerju med maslom in topovi ta trenutek skozi Mercator bolj izpostavljeni temu zadnjemu.


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Agro kaj…

04.04.2017

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam. Najprej je ta konglomerat štacun grozil Sloveniji. Ujčkali smo ga kot nacionalni interes, vezal je nase slovensko kmetijsko proizvodnjo in proizvodnjo osvežujočih napitkov, nato smo ga končno prodali. Kot vsak uspešen virus je takoj okužil svojega prevzemnika in Agrokor spravil na kolena. Zdaj pa naj bi se ponovno vrnil domov. To je na kratko zgodba o Mercatorju, a bolj zanimiva je zgodba o njegovi najnovejši žrtvi. O Agrokorju. Ni zanimiva samo zaradi propada trgovskega giganta. Zadnja leta je sezona propadov trgovskih gigantov in Agrokor ni ne prvi in ne zadnji, ki je na police raje kopičil dolgove kot blago. Bolj zanimive so vzporednice … kaj vzporednice, nora naključja, ki propad Agrokorja te dni vežejo na propad še enega trgovskega giganta iz preteklosti.

Za nekaj starejše bodo naslednje minute najbrž dolgočasne, novejši generaciji pa smo dolžni nekaj nujnih pojasnil celotnega dogajanja.

Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam.

Bilo je skoraj do dneva natančno pred tridesetimi leti, ko je v pomladnih mesecih leta 1987 tedanjo Jugoslavijo pretresala afera Agrokomerc. Javnost je zanjo izvedela šele avgusta, aprila leta 1987 pa se je z njo seznanil jugoslovanski politični vrh. Agrokomerc, podjetje iz Velike Kladuše, je bil gospodarska uspešnica zahodne Bosne in danes propadle Cazinske krajine. Podjetje je cvetelo le nekaj deset kilometrov stran od skorajšnjega pogorišča Agrokorja, ki je velika gospodarska uspešnica sodobne Hrvaške. Agrokor je danes največje živilskopredelovalno podjetje tega prostora, v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil tudi Agrokomerc trikrat večji od najbližjega konkurenta.

Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”. Pa je minilo le nekaj let od propada Agrokomerca, ko je Ivica Todorić našel genialno ime za svoje podjetje: “Agrokor”! Ivica do imena ni prišel naključno; njegov oče, Ante Todorić, je bil hrvaški gospodarstvenik v zgodnjih sedemdesetih, direktor mega uspešnega, sodobnega in tržno usmerjenega podjetja Agrokombinat, v nemilost pa je prišel zaradi nikoli dokazane podpore hrvaški pomladi.

Imamo torej Agrokombinat, Agrokomerc in Agrokor – trojček zelenjavarjev, ki je obrnil tok tudi slovenske zgodovine …

Afera Agrokomerc je bila takšna in tolikšna afera, da se je zdelo, kako nikomur na tem prostoru nikoli več ne bo prišlo na pamet v ime podjetja vtakniti besedico “agro”.

Agrokomerc je bil zgodba o uspehu, na moč podobna zgodbi o uspehu Agrokorja. Živilskopredelovalno podjetje postane tudi trgovski gigant in to zaradi neskončne energije enega samega človeka. To, kar je bil Ivica Todorić v Agrokoru, je bil Fikret Abdić v Agrokomercu. In še k propadu: to, kar so za Agrokor danes posojila, so bile za Agrokomerc menice. Menice so bile nekakšen jugoslovanski finančni instrument, s katerimi so poskušali v razmerah pobesnele inflacije podjetjem kupiti nekaj časa in prostora za kolikor toliko normalno poslovanje. Fikret Abdić, direktor Agrokomerca, jih je izdal za 400 milijonov dolarjev pri 63 tedanjih jugoslovanskih bankah. Fikret Abdič je bil v dneh pred afero bosanski bog in jugoslovanski gospodarski mag. Iz zaostale kmetijske pokrajine je ustvaril sodobni kmetijskopredelovalni čudež in skupnost zasipal s šolami, cestami in ostalo infrastrukturo. Ostalo državo je zasipal z menicami. Nepokritimi, seveda. 

Ustvarjalno računovodstvo v jugoslovanskih osemdesetih!

Afera Agrokomerc je pomenila dokončno razgaljenje vsaj ekonomskega obraza jugoslovanskega socializma in mnogi analitiki se danes strinjajo, da je praktično in simbolno pomenila začetek konca bivše države.

Nenavadnih vzporednic med Agrokorjem in Agrokomercem pa s propadom še ni konec. V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc. Le da so takrat v zahodno Bosno prikorakali uslužbenci Službe državne varnosti in čez noč prevzeli oblast v podjetju. Čeprav so bile tedaj še razmere planskega gospodarstva, pa so se jugoslovanski ekonomski bogovi že naučili toliko, da so se domislili, kako bo luknjo, nastalo s propadom Agrokomerca, najlažje zakrpati z dokapitalizacijo. Tako so osnovali – danes bi rekli – konzorcij bank, ki so nato pod večjo ali manjšo prisilo dokapitalizirale Agrokomerc. Med njimi je bila podružnica Ljubljanske banke iz Novega Sada, pa Jugobanka in še nekatere druge. Zloveščosti primerjav pa še vedno ni konec. Te dni prihajajo iz Zagreba novice, da senca Agrokorjevega propada sega prav v vrhove sedanje hrvaške vlade in tudi Agrokomercov padec je povzročil tektonske, za tedanjo Jugoslavijo dokaj neobičajne politične premike. Iz političnega življenja republike Bosne in Hercegovine je bila umaknjena mogočna politična dinastija bratov Pozderac; najvidnejši Hamdija je ob zenitu afere celo umrl nepojasnjene smrti.

V Agrokor danes prihaja nekakšna prisilna uprava in podobne je bil deležen tudi Agrokomerc.

Afera Agrokomerc se je končala zelo nenavadno in če iščemo vzporednice z Agrokorjem, jih lahko najdemo tudi tukaj. Dve leti po izbruhu afere je nekdanji bankir Slobodan Miloševič ponudil podjetju rešitev s tem, da je s svojim vplivom izposloval odpis dolga do višine 80 odstotkov.

Danes publicisti in tudi zgodovinarji poskušajo afero Agrokomerc razumeti kot montirano afero v kontekstu razpada tedanje Jugoslavije. V Srbiji se je leta 1987 pripravljala znamenita 8. seja CK ZKS, na kateri je Miloševič grobo prevzel oblast, naslednje leto pa naj bi Hamdija Pozderac prevzel vodenje kolektivnega predsedstva SFRJ. Pozderac je bil znan nasprotnik velikosrbske ideje o ukinjanju avtonomnih pokrajin, hkrati pa je bila s padcem Abdića in Pozdercev obglavljena bošnjaška politična elita v Bosni. Ob tem pa je Miloševič z enim zamahom izničil reformne poskuse Anteja Markovića, kar je odprlo prostor za radikalnejše, predvsem pa bolj nasilno reševanje jugoslovanskega vprašanja. Danes se ob propadu Agrokorja – ne le med teoretiki zarote – vedno jasneje govori, kako je propad podjetja dobro usklajena akcija Rusov za širitev njihovega vpliva – ne le na Balkanu.

Slovenska udeležba v obeh aferah je v glavnem znana. Med propadom Agrokomerca so naši mediji, predvsem Mladina, verjetno najbolj odprto pisali o vsej aferi, s propadom Agrokorja pa smo po teoriji o razmerju med maslom in topovi ta trenutek skozi Mercator bolj izpostavljeni temu zadnjemu.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov