Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov