Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Gre pa tako.
“Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?”
V Mariboru so se zanosno lotili postavitve nove tovarne, od Divače do Kopra pa še ob glasnejših aklamacijah drugega tira. A oba projekta sta zastala, še preden sta se začela. Kar se zdi na simbolni ravni v povezavi z železnico še smiselno, v povezavi z lakirnico pa prav nič. V Mariboru civilna iniciativa nasprotuje sečnji gozda, ki bi bila potrebna ob postavitvi tovarne ter nasploh kvarnim okoljskim vplivom lakirnice in bodoče avtomobilske industrije, na Primorskem pa še bolje organizirana civilna iniciativa nasprotuje trasi, stroškom in tehnološkim rešitvam pri graditvi drugega tira …
Razumni in vsaj malo oportunistični oblikovalec javnega mnenja seveda ni toliko neumen, da bi se postavil na katerokoli stran; ker, kot je v navadi, obe strani ne varčujeta ne z besedami ne z dejanji, zbadljivkami in žaljivkami. Varčuje se edinole s strpnimi argumenti; in to je edino, kar imajo država in civilne pobude skupnega …
In če smo že oportunisti v sedanjosti, smo lahko dosledni vsaj v preteklosti. “Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Vsi ti podvigi se zdijo s stališča današnjih infrastrukturnih blokad, oziroma investicijskega cincanja povsem neverjetni. In če opazovano zgodovino skrčimo na nekaj najpreprostejših dejstev, pridemo do naslednjih ugotovitev: železnico so začeli načrtovati kot javno zasebno partnerstvo, končala pa jo je država sama ob tem, da je bila zasebna gospodarska pobuda omogočena pri graditvi nekaterih spremljevalnih objektov, kot so železniške postaje. Mariborsko industrijo je zgradila zasebna pred in državna pobuda po drugi svetovni vojni. Za oba infrastrukturna podviga pa velja, da sta bila zgrajena v razmerah ne ravno visokih demokratičnih standardov v družbi in takratnih državah. Železnico so začeli graditi v surovem absolutizmu, jo popeljali v naše kraje sredi revolucij in protirevolucij ter končali v novem absolutizmu. Tudi mariborska industrija se je dvignila v glavnem med diktaturami, da bi zacvetela v totalitarizmu.
Povedano drugače: demokracija in mešalec za beton se ne ujameta najbolje.
“Kako so v Mariboru v devetnajstem in dvajsetem stoletju zgradili vse te tovarne in kako so v devetnajstem stoletju zgradili Južno železnico? Danes pa ne moremo postaviti niti pasje ute.”
Je pa za investicijsko impotenco mogoča še druga razlaga. Slovenci smo najverjetneje svetovni rekorderji v individualni graditvi in individualnih investicijah v nepremičnine. V Sloveniji ima v lasti šest milijonov nepremičnin nekaj več milijon lastnikov, od tega je skoraj tri milijone stavb, oziroma delov stavb. Se pravi, da smo obremenjeni s popoldanskim investiranjem, načrtovanjem in zidanjem v zasebnem sektorju in dopoldne nam za javnega zmanjka motivacije. Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Kakorkoli; če bi se iz zgodovine učili, kako pognati infrastrukturni in proizvodni investicijski cikel, bi morali suspendirati demokracijo z vsem tem neskončnim nategovanjem, kar pa najverjetneje ne bo šlo. Zato pa bi bilo pametno vzeti vsaj posamezne prakse, s katerimi so bivši režimi vso to infrastrukturo tako uspešno postavljali in jo, skoraj nespremenjeno, uporabljamo še danes. Mladinske delavne akcije se recimo že zdijo primer dobre prakse. Mladež se tako ali tako duši v prekarnem delu in če namesto borne plače dobi nove teniske, majico, tri tople obroke, streho nad glavo in radoživo spolno življenje, bi skladišča multinacionalnih krvosesov z veseljem zamenjala za delo na toplem kraškem soncu.
Morebiti se je prav zato naš infrastrukturni fokus zožil na graditev krožišč in trgovskih centrov; objektov, brez katerih lahko mirno preživiš, ko so postavljeni, pa nikogar resnično ne motijo.
Seveda tako državo pri investiranju kot civilne iniciative pri blokiranju vodijo interesi. Ki so najverjetneje legitimni. A nad vsemi temi parcialnimi interesi, ki jih napajajo prenapihnjeni egi, škodoželjnost, politikantstvo in večna želja po kakšnem koruptivnem cekinu, bi moral prevladati skupni, javni interes. Oče vseh interesov, ki na podlagi jasnih in javnih dejstev državi in državljanom bolj koristi, kot ji škodi. In ko je enkrat prepoznan in okronan, bi morala znati resna država tak interes tudi uveljaviti. Če ne gre s korenčkom, pač s palico.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Danes pa kratka politična analiza. Politične analize namreč niso več to, kar so bile nekoč.
Naravne kastrofe, vremenske ujme, zmešano vreme ... Vsako leto stoletne vode, vetrolomi, suše, toča; bibiljske nesreče so se zgrnile nad našo deželo in zatiskanja oči je končno konec.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi podeljevanja nagrad. Na kratko, ker časi niso primerni za dolgovezenje. Nagrade na Slovenskem so žrtve paradoksa ...
Marko Radmilovič sedi v ponovoletnem močvirju. In razmišlja ... O novih rešitvah zunaj uveljavljenih gabaritov. In o legalizaciji marihuane.
Le pazite, da se skozi dimnik namesto dobrega moža ne spusti ... Nacionalni preiskovalni urad!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenski vojaki so bili vpleteni v strelski incident v Afganistanu. Marko Radmilovič ocenjuje, kako, hudiča, Slovenska vojska usposablja afganistanske varnostne sile?
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Kot se spodobi za temne čase zgodovine in negotove čase sedanjosti, se moramo Slovenci le še enkrat več zateči k poeziji. Kot pravijo akademiki, je ta konstitutivni element naše biti edini sposoben urediti kaos slovenskega kozmusa. Toda katero pesem in katerega avtorja si naj izberemo za izhod iz krize?
Neveljaven email naslov