Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov