Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Druga priložnost drugega tira

26.09.2017

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.

Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.

V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.

In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.  

Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.

Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.

A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.

Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.

Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …

Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Druga priložnost drugega tira

26.09.2017

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.

Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.

Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.

V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.

In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.  

Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.

Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.

A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.

Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.

Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …

Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.


10.11.2020

Loka ustavnega koalicija

Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.


03.11.2020

Veverica je našla lešnik

Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?


27.10.2020

Splošna teorija zamenjav

Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič


20.10.2020

S pticami si delimo nebo

Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?


13.10.2020

Žur sto ur

Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".


06.10.2020

Novi pozdrav nove realnosti

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.


29.09.2020

Izjemne izjeme

Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.


22.09.2020

Razgledni stolp

"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …


15.09.2020

Ležijo gozdovi domači

Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.


08.09.2020

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.


01.09.2020

Na bone!

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.


21.07.2020

Končno smiselno poimenovanje pokrajin

Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.


14.07.2020

Kako uloviti komunista

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.


07.07.2020

Novi turizem nove normalnosti

Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.


30.06.2020

"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.


23.06.2020

Protiustavnost neke revščine

V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...


16.06.2020

Slovenija gre naprej

V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.


09.06.2020

Koča strica Toma

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?


02.06.2020

Čakajoč na Avstrijca

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".


26.05.2020

Maskirani kapitalizem

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


Stran 10 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov