Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo
Sledi priljubljena medijska tema zadnjih dveh mesecev, ki jo bomo reciklirali vsaj še mesec: analiza predsedniških volitev. Značilno je tema priljubljena samo v medijih in pri političnih elitah, med ljudmi precej manj. Površno rečeno: šestdeset odstotkov manj!
Vodilna tema teh predsedniških volitev je nizka volilna udeležba. Ker smo v tej oddaji teoretično že nekajkrat razložili, kako in kaj je z nizko volilno udeležbo, se danes posvetimo praktičnim rešitvam.
Osnovni zaplet generira prepričanje, da smo za nizko volilno udeležbo krivi tisti, ki se volitev nismo udeležili. Takšna trditev zdrži tako logično kot tudi zdravorazumsko presojo. A obstaja še ena, čeprav zamolčana možnost: “Kaj pa če so za nizko volilno udeležbo krivi tisti, ki so nas na volitve povabili?” Podobno kot lahko to opazujemo pri priljubljenem slovenskem fenomenu, znamenitem institutu družinskega obiska – na prvi pogled se zdi, da je odsotnost na nedeljskem pikniku krivda tistega, ki ni prišel. Kajti preveč neslovensko bi se bilo vprašati: “Kaj pa, če je kaj narobe z nami?” ali bog ne daj: “Kaj če je kaj narobe s čevapi?”
Na srečo obstaja rešitev te, za slovensko demokracijo nerodne dileme. V informacijsko razvitih družbah, kot je recimo Estonija, obstajajo volitve po spletu. Ne bomo se spuščali v smiselnost oziroma varnostni vidik takšnih volitev – za nas je pomembna možnost, da bi se s pomočjo spleta, ko bi se volitve spremenile v nekajminutni opravek, povsem izgubili subjektivni razlogi za neudeležbo. Če bi bila volilna abstinenca kljub skrajno preprostemu glasovanju še vedno več kot 50-odstotna, je nekaj narobe s politiko, oziroma z zaznavanjem politike med ljudmi, kar pa je spet v izključni domeni politike.
Ker preizkusa ne moremo izvesti, nam preostane večno iskanje vzrokov za neudeležbo na volitvah. Inteligentne in analitične razlage ste slišali v pravih analitičnih oddajah, zato pri nas nekaj prozaičnih razlogov.
Vreme: vreme je za neudeležbo na volitvah odločilen faktor. Če je dan lep, ali če je celo prelep, ali če je dan izjemen predstavnik svoje vrste, se pravi prelep poletni, prvi spomladanski, čudovit zimski ali pisano jesenski, potem Slovenci tradicionalno obiščemo naravo. V naravo se, spet tradicionalno, odpravimo pred odprtjem volišč in se vrnemo po njihovem zaprtju. Še večja težava je, če je vreme slabo. Tedaj se Slovenci tradicionalno držimo doma. Kot je razvidno, volitve proti vremenu ne morejo zmagati. S stališča volilnih štabov je vreme vedno slabo.
Obstaja rešitev: postavitev datuma v sodelovanju z ARSOM na čas, ko je vreme najmanj izrazito; ko ni ne grdo in ne lepo … ko ne sije sonce, prav tako pa ne dežuje. Še preprostejša bi bila rešitev, da bi glasovali v času, ko vreme nima tako izrazitega vpliva na človeka – se pravi ponoči. Volitve tretje izmene bi bile brez dvoma uspešnica, kot so uspešnice prodajne akcije, ki kupce privabljajo v nakupovalna središča ponoči.
Nedeljsko kosilo: mnogi se volitev ne udeležijo zaradi nedeljskega kosila. Kot je znano, se priprava tega tradicionalnega obroka začne že zgodaj – sploh če je mesar zatajil starost govejega stegna – konča pa se z družinskim pomivanjem posode pozno v popoldne. Če nato upoštevamo alkalno plimo v kombinaciji s sedežno garnituro, volitve žal izgubijo na pomenu. Rešitev je spodbujanje prebivalstva, da se za nedeljsko kosilo odpravi v gostilno. Nekdaj že priljubljena navada je bila za časa krize načeta, a oba preostala kandidata bi si zagotovila višjo udeležbo, če bi se javno zavzela za subvencionirana nedeljska kosila. Nekaj podobnega, kot so študentski boni, bi lahko dobile tudi slovenske družine. In ker so volišča in gostilne po pravilu blizu drugi drugim, bi se odstotek udeležbe brez vsakega dvoma dramatično povečal.
Velike prireditve in drugi dogodki: za analizo tega fenomena, ki ob nedeljah tekmuje z volitvami, moramo pogledati na koledar. Predsednik državnega zbora bi moral pri določanju datuma volitev nujno sodelovati s športnimi panožnimi zvezami, turističnimi društvi, cerkvenim koledarjem in mogočnim lobijem cvetličarjev. Ker pa se drži le zakonov in ustave, žal ugotovimo, kako se tudi drugemu krogu pri volilni udeležbi obeta katastrofa.
Drugi krog, 12. novembra, je tako imenovana martinova nedelja. Samo po sebi to ni katastrofa, govedino bo ob kosilu nadomestila perjad, problem je v martinovi soboti, ki je dan prej. Recimo, mariborsko martinovanje, menda največje v državi, privabi do 30 tisoč obiskovalcev.
V prvem krogu letošnjih predsedniških volitev pa je v volilnih okrajih Maribor od ena do pet glasovalo 41.713 volivcev. Povedano drugače: če bo v soboto mariborsko martinovanje uspelo, bo v nedeljo po voliščih tavalo le kakšnih deset tisoč ljudi … od katerih pa bo večina prepričana, da se za kartonastimi škatlami dobi pečen kostanj. Ostali bodo volili Andreja Šiška.
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo
Sledi priljubljena medijska tema zadnjih dveh mesecev, ki jo bomo reciklirali vsaj še mesec: analiza predsedniških volitev. Značilno je tema priljubljena samo v medijih in pri političnih elitah, med ljudmi precej manj. Površno rečeno: šestdeset odstotkov manj!
Vodilna tema teh predsedniških volitev je nizka volilna udeležba. Ker smo v tej oddaji teoretično že nekajkrat razložili, kako in kaj je z nizko volilno udeležbo, se danes posvetimo praktičnim rešitvam.
Osnovni zaplet generira prepričanje, da smo za nizko volilno udeležbo krivi tisti, ki se volitev nismo udeležili. Takšna trditev zdrži tako logično kot tudi zdravorazumsko presojo. A obstaja še ena, čeprav zamolčana možnost: “Kaj pa če so za nizko volilno udeležbo krivi tisti, ki so nas na volitve povabili?” Podobno kot lahko to opazujemo pri priljubljenem slovenskem fenomenu, znamenitem institutu družinskega obiska – na prvi pogled se zdi, da je odsotnost na nedeljskem pikniku krivda tistega, ki ni prišel. Kajti preveč neslovensko bi se bilo vprašati: “Kaj pa, če je kaj narobe z nami?” ali bog ne daj: “Kaj če je kaj narobe s čevapi?”
Na srečo obstaja rešitev te, za slovensko demokracijo nerodne dileme. V informacijsko razvitih družbah, kot je recimo Estonija, obstajajo volitve po spletu. Ne bomo se spuščali v smiselnost oziroma varnostni vidik takšnih volitev – za nas je pomembna možnost, da bi se s pomočjo spleta, ko bi se volitve spremenile v nekajminutni opravek, povsem izgubili subjektivni razlogi za neudeležbo. Če bi bila volilna abstinenca kljub skrajno preprostemu glasovanju še vedno več kot 50-odstotna, je nekaj narobe s politiko, oziroma z zaznavanjem politike med ljudmi, kar pa je spet v izključni domeni politike.
Ker preizkusa ne moremo izvesti, nam preostane večno iskanje vzrokov za neudeležbo na volitvah. Inteligentne in analitične razlage ste slišali v pravih analitičnih oddajah, zato pri nas nekaj prozaičnih razlogov.
Vreme: vreme je za neudeležbo na volitvah odločilen faktor. Če je dan lep, ali če je celo prelep, ali če je dan izjemen predstavnik svoje vrste, se pravi prelep poletni, prvi spomladanski, čudovit zimski ali pisano jesenski, potem Slovenci tradicionalno obiščemo naravo. V naravo se, spet tradicionalno, odpravimo pred odprtjem volišč in se vrnemo po njihovem zaprtju. Še večja težava je, če je vreme slabo. Tedaj se Slovenci tradicionalno držimo doma. Kot je razvidno, volitve proti vremenu ne morejo zmagati. S stališča volilnih štabov je vreme vedno slabo.
Obstaja rešitev: postavitev datuma v sodelovanju z ARSOM na čas, ko je vreme najmanj izrazito; ko ni ne grdo in ne lepo … ko ne sije sonce, prav tako pa ne dežuje. Še preprostejša bi bila rešitev, da bi glasovali v času, ko vreme nima tako izrazitega vpliva na človeka – se pravi ponoči. Volitve tretje izmene bi bile brez dvoma uspešnica, kot so uspešnice prodajne akcije, ki kupce privabljajo v nakupovalna središča ponoči.
Nedeljsko kosilo: mnogi se volitev ne udeležijo zaradi nedeljskega kosila. Kot je znano, se priprava tega tradicionalnega obroka začne že zgodaj – sploh če je mesar zatajil starost govejega stegna – konča pa se z družinskim pomivanjem posode pozno v popoldne. Če nato upoštevamo alkalno plimo v kombinaciji s sedežno garnituro, volitve žal izgubijo na pomenu. Rešitev je spodbujanje prebivalstva, da se za nedeljsko kosilo odpravi v gostilno. Nekdaj že priljubljena navada je bila za časa krize načeta, a oba preostala kandidata bi si zagotovila višjo udeležbo, če bi se javno zavzela za subvencionirana nedeljska kosila. Nekaj podobnega, kot so študentski boni, bi lahko dobile tudi slovenske družine. In ker so volišča in gostilne po pravilu blizu drugi drugim, bi se odstotek udeležbe brez vsakega dvoma dramatično povečal.
Velike prireditve in drugi dogodki: za analizo tega fenomena, ki ob nedeljah tekmuje z volitvami, moramo pogledati na koledar. Predsednik državnega zbora bi moral pri določanju datuma volitev nujno sodelovati s športnimi panožnimi zvezami, turističnimi društvi, cerkvenim koledarjem in mogočnim lobijem cvetličarjev. Ker pa se drži le zakonov in ustave, žal ugotovimo, kako se tudi drugemu krogu pri volilni udeležbi obeta katastrofa.
Drugi krog, 12. novembra, je tako imenovana martinova nedelja. Samo po sebi to ni katastrofa, govedino bo ob kosilu nadomestila perjad, problem je v martinovi soboti, ki je dan prej. Recimo, mariborsko martinovanje, menda največje v državi, privabi do 30 tisoč obiskovalcev.
V prvem krogu letošnjih predsedniških volitev pa je v volilnih okrajih Maribor od ena do pet glasovalo 41.713 volivcev. Povedano drugače: če bo v soboto mariborsko martinovanje uspelo, bo v nedeljo po voliščih tavalo le kakšnih deset tisoč ljudi … od katerih pa bo večina prepričana, da se za kartonastimi škatlami dobi pečen kostanj. Ostali bodo volili Andreja Šiška.
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov