Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.
Danes pa nekaj o mladosti, mladini in mladih. Na vsem od naštetega stoji naša prihodnost. Ali pa ne stoji
Eden izmed udarnejših argumentov mlajšega od obeh predsedniških kandidatov je, da je mlad. Na prvi pogled se zdi kategorija mladosti takšna, da skače v isti koš kot novi obrazi, nove politike in kar je podobnih akrobacij slovenske politike. A zna se zgoditi, da je v ozadju tehtnejši premislek … Mladost je trenutni trend svetovne politike. Vse več je mlečnozobih, za politične standarde, seveda, ki prevzemajo najodgovornejše vloge. Doba mladih asistentov se je končala, nastopila je doba mladih voditeljev.
Avstrija ima rekordno mladega premiera, rekordno mlad je francoski predsednik, da o severnokorejskem diktatorju sploh ne govorimo…
Predsednik pod oziroma okoli štiridesetih nas sicer ne bi naredil za izjemne, bi nas pa postavil v trend … Svet je poln rekordno mladih politikov; so poslanci, ministri, voditelji političnih gibanj. Pa ne le to; ameriški predsednik ima v svojem zetu mladega zaupnika, Putin na drugi strani ima mlade ljubice. Mladi so multimilijarderji, mladi so trend setterji, opinion makerji, mladi so menedžerji in vrhunski znanstveniki. Ofenziva mladosti je zajela civilizacijo, ki pa je kljub temu še vedno v istem blatu kot takrat, ko so jo vodili starci. Čemu tako?
Najprej se zdi argument let za kvaliteto posameznega človeka nebistven. Tudi za politika, voditelja. Kaj recimo predsedniški kandidat na slovenskih volitvah sporoča, ko pravi, da je mlajši od nasprotnika? Biološko gledano ima pričakovano daljšo življenjsko dobo, to pa je tudi vse. Podtalno pa seveda sporoča, da je naprednejši, modernejši, da zaradi mladosti lažje razume delovanje sodobnega, v mnogočem digitaliziranega sveta kot nekdo starejši. A na tej točki se težava šele začne. Najlepše jo orisuje televizijsko reklamno sporočilo, ki povzema trenutno obsedenost z mladostjo.
“V znanem podjetju brezalkoholnih pijač za lansiranje nove embalaže najamejo izjemno mlado ekipo. Ko starejši kolega pride šele na prvi sestanek, je projekt že narejen, pijača v novi embalaži pa je že pri potrošnikih. Mlada ekipa se brezskrbno posveča prostočasju!”
Reklama odraža inventivnost, hitrost, uspešnost in multidisciplinarnost mladega duha. Verjamete, vse dokler ne kupite reklamiranega izdelka. Ki je povsem in nepreklicno zanič. Stara embalaža, nastala v nekih analognih časih, oblikovali so jo verjetno dolgočasni oblikovalci s kravatami, ki so v službo hodili, da bi tam delali vseh osem ur, je neprimerno boljša. Uspešnejša. Bolj premišljena.
Trend v svetovni politiki, ki na površje potiska vedno mlajše politike, naj bi bil osvežujoč, a se bojimo, da je prej zaskrbljujoč. Čemu črnogledost?
Ko človekoljubne organizacije sprašujejo slovenske revne otroke, česa si želijo, da jih rešijo pred socialno odrinjenostjo, so odgovori praviloma usmerjeni v materialno: “Šli bi na počitnice, obiskovali bi te ali one dejavnosti, pogrešamo to ali ono …” Nihče oziroma redki pa omenjajo knjige, izobrazbo …
Tak ekstremni primer je potreben, da bi razumeli obsedenost družbe z materialnimi dobrinami; te določajo tako socialni rob kot tudi njegov bogataški antipod. In generacija politikov, ki tako vehementno in na presenečenje vseh zmaguje na volitvah, je generacija z materialnim obsedenih pragmatikov, ki so odrasli brez knjig. Ne mislimo jim oporekati njihove formalne izobrazbe, a duhovno jih je vzgojila kultura, v kateri prevladuje vizualno, skrčeno, poenostavljeno in površno. Ta kultura je skozi novo generacijo uspešnih, samozavestnih in zdravih voditeljev začela svoj dolgi pohod. Ob velikem datumu slovenske knjige se tako skozi oblikovanje novih političnih elit hkrati soočamo z zatonom Trubarjeve dediščine …
Da je nekaj hudo narobe, lahko sklepamo, ko beremo biografije novih političnih elit. Ti ljudje nimajo napak! Kot bi se odličnjaki naveličali medicine in prava! Stara garda, ki je preganjala tajnice po parlamentih in naročilnice za reprezentanco utapljala v žganju, kot politični kredo pa pestovala globalni cinizem, je pokopana. A bati se je, da bo z njihovimi, s škandali napolnjenimi karierami s političnega repertoarja izginila tudi osnovna empatija. Bati se je, da bodo kreatorji sodobnega sveta – ki jih je namesto literature vzgojil internet, ki vedo vse o vsem in so ves čas povezani z vsemi ostalimi – nezmožni dojeti, sploh pa nezmožni občutiti tragedijo umrljivega človeka.
Mladost počne čudovite stvari, a voditi narode bi morala modrost. Te pa si ni mogoče pridobiti na Twitterju.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.
Danes pa nekaj o mladosti, mladini in mladih. Na vsem od naštetega stoji naša prihodnost. Ali pa ne stoji
Eden izmed udarnejših argumentov mlajšega od obeh predsedniških kandidatov je, da je mlad. Na prvi pogled se zdi kategorija mladosti takšna, da skače v isti koš kot novi obrazi, nove politike in kar je podobnih akrobacij slovenske politike. A zna se zgoditi, da je v ozadju tehtnejši premislek … Mladost je trenutni trend svetovne politike. Vse več je mlečnozobih, za politične standarde, seveda, ki prevzemajo najodgovornejše vloge. Doba mladih asistentov se je končala, nastopila je doba mladih voditeljev.
Avstrija ima rekordno mladega premiera, rekordno mlad je francoski predsednik, da o severnokorejskem diktatorju sploh ne govorimo…
Predsednik pod oziroma okoli štiridesetih nas sicer ne bi naredil za izjemne, bi nas pa postavil v trend … Svet je poln rekordno mladih politikov; so poslanci, ministri, voditelji političnih gibanj. Pa ne le to; ameriški predsednik ima v svojem zetu mladega zaupnika, Putin na drugi strani ima mlade ljubice. Mladi so multimilijarderji, mladi so trend setterji, opinion makerji, mladi so menedžerji in vrhunski znanstveniki. Ofenziva mladosti je zajela civilizacijo, ki pa je kljub temu še vedno v istem blatu kot takrat, ko so jo vodili starci. Čemu tako?
Najprej se zdi argument let za kvaliteto posameznega človeka nebistven. Tudi za politika, voditelja. Kaj recimo predsedniški kandidat na slovenskih volitvah sporoča, ko pravi, da je mlajši od nasprotnika? Biološko gledano ima pričakovano daljšo življenjsko dobo, to pa je tudi vse. Podtalno pa seveda sporoča, da je naprednejši, modernejši, da zaradi mladosti lažje razume delovanje sodobnega, v mnogočem digitaliziranega sveta kot nekdo starejši. A na tej točki se težava šele začne. Najlepše jo orisuje televizijsko reklamno sporočilo, ki povzema trenutno obsedenost z mladostjo.
“V znanem podjetju brezalkoholnih pijač za lansiranje nove embalaže najamejo izjemno mlado ekipo. Ko starejši kolega pride šele na prvi sestanek, je projekt že narejen, pijača v novi embalaži pa je že pri potrošnikih. Mlada ekipa se brezskrbno posveča prostočasju!”
Reklama odraža inventivnost, hitrost, uspešnost in multidisciplinarnost mladega duha. Verjamete, vse dokler ne kupite reklamiranega izdelka. Ki je povsem in nepreklicno zanič. Stara embalaža, nastala v nekih analognih časih, oblikovali so jo verjetno dolgočasni oblikovalci s kravatami, ki so v službo hodili, da bi tam delali vseh osem ur, je neprimerno boljša. Uspešnejša. Bolj premišljena.
Trend v svetovni politiki, ki na površje potiska vedno mlajše politike, naj bi bil osvežujoč, a se bojimo, da je prej zaskrbljujoč. Čemu črnogledost?
Ko človekoljubne organizacije sprašujejo slovenske revne otroke, česa si želijo, da jih rešijo pred socialno odrinjenostjo, so odgovori praviloma usmerjeni v materialno: “Šli bi na počitnice, obiskovali bi te ali one dejavnosti, pogrešamo to ali ono …” Nihče oziroma redki pa omenjajo knjige, izobrazbo …
Tak ekstremni primer je potreben, da bi razumeli obsedenost družbe z materialnimi dobrinami; te določajo tako socialni rob kot tudi njegov bogataški antipod. In generacija politikov, ki tako vehementno in na presenečenje vseh zmaguje na volitvah, je generacija z materialnim obsedenih pragmatikov, ki so odrasli brez knjig. Ne mislimo jim oporekati njihove formalne izobrazbe, a duhovno jih je vzgojila kultura, v kateri prevladuje vizualno, skrčeno, poenostavljeno in površno. Ta kultura je skozi novo generacijo uspešnih, samozavestnih in zdravih voditeljev začela svoj dolgi pohod. Ob velikem datumu slovenske knjige se tako skozi oblikovanje novih političnih elit hkrati soočamo z zatonom Trubarjeve dediščine …
Da je nekaj hudo narobe, lahko sklepamo, ko beremo biografije novih političnih elit. Ti ljudje nimajo napak! Kot bi se odličnjaki naveličali medicine in prava! Stara garda, ki je preganjala tajnice po parlamentih in naročilnice za reprezentanco utapljala v žganju, kot politični kredo pa pestovala globalni cinizem, je pokopana. A bati se je, da bo z njihovimi, s škandali napolnjenimi karierami s političnega repertoarja izginila tudi osnovna empatija. Bati se je, da bodo kreatorji sodobnega sveta – ki jih je namesto literature vzgojil internet, ki vedo vse o vsem in so ves čas povezani z vsemi ostalimi – nezmožni dojeti, sploh pa nezmožni občutiti tragedijo umrljivega človeka.
Mladost počne čudovite stvari, a voditi narode bi morala modrost. Te pa si ni mogoče pridobiti na Twitterju.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov