Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo
Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.
Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …
Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.
Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja
Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.
Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …
Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?
Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”
To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.
Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.
Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.
Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?
Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo
Razmišljanje o teoriji in praksi kaznovanja. A za uspešno analizo najprej potrebujemo predzgodbo.
Slovensko ignoriranje zaveze, dane Bruslju, da bomo prodali NLB, je pripeljalo tudi do nekaterih kreativnih rešitev. Besedico “kreativno” so v tej besedni zvezi uporabili odgovorni, gre pa za načrt, da banke ne odprodamo in tako zavestno sprejememo kazen, ki bo sledila. Menda gre za kazen nekaj sto milijonov evrov, ampak milijoni, ko govorimo o bankah, tako ali tako niso bistveni. Načrt, menda v morju slabih rešitev, niti ni povzročil prevelikega razburjenja; zaslediti je poslansko vprašanje opozicijske SDS, kakšen medijski zapis in to je v glavnem to. Država bo plačala kazen, ob tem pa se nihče pretirano ne razburja …
Za razumevanje kreatorjev tega miselnega načrta je treba o smislu kazni vprašati eno največjih avtoritet na obravnavanem področju, in sicer Botra Meseca.
Boter mesec je Zvezdico Zaspanko za kazen poslal na Zemljo in ob tej kazni se zdijo vse ostale brez veze. Zato toliko bolj sproščeno k splošni teoriji kaznovanja
Na prvem mestu poznamo klasično kazen tipa Fjodorja Mihajloviča. Ta kaznovalna teorija predvideva, da je na sprednjem koncu kazni – zločin. A Slovenija se z neprodajo NLB v ta tip kazni ne vklaplja … Kajti zločina še ni storila, kazen pa bi že plačala. Se pravi, da bi radi plačali kazen vnaprej, da bi pozneje ne storili zločina! To pa je psihološki zaplet, ki bi še samega Razkolnikova stal nočnega spanca.
Drugi priljubljen in pogost tip kazni je kazen po preračunljivosti. Recimo ko avtoprevoznik v rezervoar namenoma naliva kurilno olje. Seveda tvega kazen, a bo ta v vsakem primeru manjša, kot je bil in bo dobiček zaradi cenejšega energenta. Tudi z to kaznovalno prakso se Slovenija z NLB ne more poistovetiti … naša država ni v primeru prodaje NLB nikoli na profitu; kajti naša največja banka ne gre na kurilno olje, temveč na milijone … Ob tem pa bomo, za razliko od avtoprevoznika, v vsakem primeru dvakratno kaznovani. Če je ne prodamo, bomo plačali kazen, če jo prodano, jo bomo, po zagotovilih odgovornih, prodali prepoceni. Da bo iztržena cena nekoč v prihodnosti višja od plačila kazni v sedanjosti, pa je špekulacija, nevredna resne ekonomske analize …
Potem je tu še tretji tip kazni, imenovan vzgojna kazen! To Boter Mesec uporabi pri Zvezdici Zaspanki. »Kazen mora biti vzgojna,« pravi Boter Mesec in zvezdica, ki jo imajo zaradi zamujanja vsi na nebu dovolj, mora na svojo zemeljsko kalvarijo. A če plačamo kazen za neprodajo, ne bo ta niti najmanj vzgojna. NLB smo medijsko, politično in kadrovsko kaznovali že mnogokrat, pa se ni ničesar naučila. Ravno obratno: namesto da bi mi s kaznijo vzgojili banko, je banka s kaznijo vzgojila nas … Po novem vanjo in zanjo mečemo denar, ne da bi ob tem govorili grde besede … Kajti kako drugače razumeti plačilo kazni zaradi NLB kot tiho dokapitalizacijo?
Se pravi, da kar deluje na zvezdice, ne deluje na banke! Mogoče bi pomagal Pepe Lučka, ki bi banko enostavno ugasnil: “Škrc, pa bo tema!”
To, kar se dogaja s slovenskim plačilom kazni za neprodajo NLB, še najbolj sodi v okolje tako imenovanih prostovoljnih kazni. Te pa so slabo raziskane in izven kategorije nenavadnih spolnih praks tudi redke. Če se kaznovanju prostovoljno predajajo posamezniki v spalnicah, pa si je enako za cele države težje predstavljati.
Pa vendar: “Slovenija leži privezana nad posteljo, nad njo pa se sloči Evropa – vsa v usnju, z usnjenim bičem v roki. “Kaznuj me, gospodarica,” moleduje Slovenija.
Če potegnemo črto: vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. In kaznimi. Kazen je ultimativni bič, je palica, pogostejša od korenčka, je bog; kazen je začetek s prvim vdihom in konec z zadnjim izdihom. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Potem pa se okolje, ki bi nam naj nudilo največjo mogočo zaščito, se pravi država, z neznosno lahkoto odloči za kazen iz čiste preračunljivosti.
Ob niti ne tehtnem ali zahtevnem premisleku se v človeku-državljanu vsaj v manjši meri zruši sistem vrednot, ki jih ta država propagira ali celo ščiti z ustavo. Kako bomo v tej državi še kadarkoli zaupali načelom, morali in ločili prav od narobe, če je že tudi kazen postala tržno blago?
Če je kazen v zameno za nekaj sto milijonov več upravičljiva – ekonomsko, moralno in etično zagotovo ni.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov