Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Danes pa o zastrupljeni klimi na delovnem mestu, skaljenih medsebojnih odnosih in kar je podobnih izrazov, ki opisujejo staro dobro kregarijo na šihtu! Prepirajo se kolektivi v vseh poklicih. Logično, da eni bolj drugi manj. Psevdoznanstveno ugotavljamo, da se manj kregajo v poklicih, kjer so delavci sami. Menda se vozniki avtobusov, zdaj ko so jim vzeli sprevodnike, skoraj ne kregajo več; izredno malo je prepirov med rajonskimi gozdarji in kontrolorji železniških tirov. Prav tako je malo prepirov v poklicih, kjer trdo in fizično delajo. Tako nimamo podatkov o prepirih med rudarji; ko se že skregajo, se s tistimi na površju.
A v zadnjem času je v špetiru kot slovenskem nacionalnem športu odskočil eden izmed najbolj cenjenih poklicev – zdravniki. Pa še to ne katerikoli zdravniki, temveč tisti v ljubljanskem Kliničnem centru. V največji in najpomembnejši bolnišnici v državi. Ne mine dan, ko nas osrednji dnevniki ne obvestijo o novem skaljenem odnosu, slabem delovnem vzdušju in nevzdržnih razmerah na katerem izmed oddelkov. Kot smo se podučili prej, pa je to le žurnalistično korektno izrazoslovje za kregarijo.
Zdravniki spadajo zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa med tisto skupino poklicev, ki so za javnost že tako ali tako privlačni. Lahko se v tem kontekstu ozremo le na bogato tradicijo doktor romanov, recimo. Tako je po vsem zahodnem svetu zdravniški poklic priljubljena romaneskna snov; in medtem ko po svetu snemajo strahovito drage in dolge nadaljevanke o junakih v belih haljah, smo pri nas že korak dlje. Ker si je zaradi zakonskih in etičnih omejitev praktično nemogoče predstavljati, da bi kjerkoli dobili resničnostni šov, ki se dogaja v bolnišnici, se gremo pri nas natanko to. Vsak večer spremljamo novo epizodo resničnih afer, prepirov, nepravilnosti in dram, ki se dogajajo v Univerzitetnem kliničnem centru.
Če pogledamo neobremenjeno, gre za sramotno dogajanje, ki ga posebne vladne enote poskušajo zdaj že več kot desetletje neuspešno gasiti; a interes producentov v ozadju je, da se žajfnica nadaljuje in nadaljuje.
Če hočemo priti stvari do dna, moramo ubrati drugačno pot, kot jo ubira vlada. Prepira med zdravniki menjave strokovnih direktorijev, poslovnih direktorjev, predsednikov sveta in posameznih primarijev ne bodo rešile. Rešitev se skriva pri samem izvoru zdravniškega poklica, zato se moramo vprašati: »Kdo so zdravniki?«
Odgovor poznamo vsi. Zdravniki so najboljši med nami! Saj se jih spominjate: v mladosti smo jih gledali s slabo prikrito zavistjo, občudovanjem in celo strahom. Redka in elitna skupina odličnjakov, ki so v srednjih šolah vedno vse znali, vedno bili pripravljeni, se vedno vzorno obnašali in pripadali eni izmed dveh velikih skupin, ki je prepričana, da je Bon Jovi rock band. Druga takšna skupina so glasbeni uredniki, a o tem kdaj drugič.
Bodoči zdravniki tako nastajajo v posebnem odličnjakarskem vesolju, kjer vladajo posebni zakoni in ga navadni smrtniki poznamo le od daleč.
Kolikor je že uspeh in trud v srednješolskih klopeh hvalevreden in smo ga običajni smrtniki v nemoči doživljali s cinizmom, nosi odličnjakarstvo s seboj tudi nekatere pasti. Ob zdravi tekmovalnosti se med temi briljantnimi umi že v zgodnji mladosti razvija imperativ najboljšega. To je gibalo njihovega uspeha, a žal v sebi nosi tudi kal pogube … Dokler se to godi v srednješolskih klopeh, kjer je znotraj razreda konkurence primerno malo, še gre … ko pa ti nadpovprečneži pridejo v kolektiv sebi enakih – poči. Po kmečko bi se reklo: Preveč pametnih na kupu!
A kljub temu, slabo prikritemu netilu vedno novih in novih prepirov med zdravniki si analiza težko razloži vse komponente tega, za zdravniški poklic vsaj malo nerodnega dogajanja.
Predstavljamo si, da je vodilna komponenta strašansko obsežnega študija in intelektualno, tudi čustveno zahtevnega poklica, razum. Ne le inteligenca, temveč tudi racionalen, razumski pogled na svet, človeka v njem, bivanje – take stvari. In v tej posvečeni skupnosti, kjer vlada ratio, se déležniki obnašajo povsem neracionalno, kar prepir v svoji osnovi tudi je. Prepir je vedno in povsod kontraproduktivno, nazadnjaško početje, ki razen da tu in tam poboža kakšen ego, ne prinese nič dobrega. Razumni se ne more domisliti niti enega samega argumenta, zakaj bi bil prepir na delovnem mestu boljša rešitev kot sodelovanje, popuščanje in razumevanje. Jasno, da lahko vso zgodbo o zdravniškem špetiru zložimo v okvir čudnega kadrovanja v slovenski družbi, kjer vodstvene položaje ne zasedajo najsposobnejši, temveč so tam najprimernejši – a še vedno smo na stališču, da prepiru v elitni skupini mehanikov človeških teles in duš ne bi smelo biti mesta. Kajti čeprav zatrjujejo drugače, se zdi povsem verjetno, da prepiri na vseh teh oddelkih Kliničnega centra vplivajo tudi na bolnike. Če so že zdravniki sposobni dogajanje v kolektivu odklopiti, ko so v bolniški sobi ali operacijski dvorani, pa se postavlja vsaj načelno vprašanje, kako lahko bolni odnosi zdravijo bolna telesa …
Povedano drugače: zdravniki v ljubljanskem kliničnem centru naj se z vsem svojim znanjem, pametjo in z nekaj razuma najprej lotijo zdravljenja svojih odnosov; šele zatem se nam zdi, jim je modro prepustiti v zdravljenje tudi človeška telesa.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Danes pa o zastrupljeni klimi na delovnem mestu, skaljenih medsebojnih odnosih in kar je podobnih izrazov, ki opisujejo staro dobro kregarijo na šihtu! Prepirajo se kolektivi v vseh poklicih. Logično, da eni bolj drugi manj. Psevdoznanstveno ugotavljamo, da se manj kregajo v poklicih, kjer so delavci sami. Menda se vozniki avtobusov, zdaj ko so jim vzeli sprevodnike, skoraj ne kregajo več; izredno malo je prepirov med rajonskimi gozdarji in kontrolorji železniških tirov. Prav tako je malo prepirov v poklicih, kjer trdo in fizično delajo. Tako nimamo podatkov o prepirih med rudarji; ko se že skregajo, se s tistimi na površju.
A v zadnjem času je v špetiru kot slovenskem nacionalnem športu odskočil eden izmed najbolj cenjenih poklicev – zdravniki. Pa še to ne katerikoli zdravniki, temveč tisti v ljubljanskem Kliničnem centru. V največji in najpomembnejši bolnišnici v državi. Ne mine dan, ko nas osrednji dnevniki ne obvestijo o novem skaljenem odnosu, slabem delovnem vzdušju in nevzdržnih razmerah na katerem izmed oddelkov. Kot smo se podučili prej, pa je to le žurnalistično korektno izrazoslovje za kregarijo.
Zdravniki spadajo zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa med tisto skupino poklicev, ki so za javnost že tako ali tako privlačni. Lahko se v tem kontekstu ozremo le na bogato tradicijo doktor romanov, recimo. Tako je po vsem zahodnem svetu zdravniški poklic priljubljena romaneskna snov; in medtem ko po svetu snemajo strahovito drage in dolge nadaljevanke o junakih v belih haljah, smo pri nas že korak dlje. Ker si je zaradi zakonskih in etičnih omejitev praktično nemogoče predstavljati, da bi kjerkoli dobili resničnostni šov, ki se dogaja v bolnišnici, se gremo pri nas natanko to. Vsak večer spremljamo novo epizodo resničnih afer, prepirov, nepravilnosti in dram, ki se dogajajo v Univerzitetnem kliničnem centru.
Če pogledamo neobremenjeno, gre za sramotno dogajanje, ki ga posebne vladne enote poskušajo zdaj že več kot desetletje neuspešno gasiti; a interes producentov v ozadju je, da se žajfnica nadaljuje in nadaljuje.
Če hočemo priti stvari do dna, moramo ubrati drugačno pot, kot jo ubira vlada. Prepira med zdravniki menjave strokovnih direktorijev, poslovnih direktorjev, predsednikov sveta in posameznih primarijev ne bodo rešile. Rešitev se skriva pri samem izvoru zdravniškega poklica, zato se moramo vprašati: »Kdo so zdravniki?«
Odgovor poznamo vsi. Zdravniki so najboljši med nami! Saj se jih spominjate: v mladosti smo jih gledali s slabo prikrito zavistjo, občudovanjem in celo strahom. Redka in elitna skupina odličnjakov, ki so v srednjih šolah vedno vse znali, vedno bili pripravljeni, se vedno vzorno obnašali in pripadali eni izmed dveh velikih skupin, ki je prepričana, da je Bon Jovi rock band. Druga takšna skupina so glasbeni uredniki, a o tem kdaj drugič.
Bodoči zdravniki tako nastajajo v posebnem odličnjakarskem vesolju, kjer vladajo posebni zakoni in ga navadni smrtniki poznamo le od daleč.
Kolikor je že uspeh in trud v srednješolskih klopeh hvalevreden in smo ga običajni smrtniki v nemoči doživljali s cinizmom, nosi odličnjakarstvo s seboj tudi nekatere pasti. Ob zdravi tekmovalnosti se med temi briljantnimi umi že v zgodnji mladosti razvija imperativ najboljšega. To je gibalo njihovega uspeha, a žal v sebi nosi tudi kal pogube … Dokler se to godi v srednješolskih klopeh, kjer je znotraj razreda konkurence primerno malo, še gre … ko pa ti nadpovprečneži pridejo v kolektiv sebi enakih – poči. Po kmečko bi se reklo: Preveč pametnih na kupu!
A kljub temu, slabo prikritemu netilu vedno novih in novih prepirov med zdravniki si analiza težko razloži vse komponente tega, za zdravniški poklic vsaj malo nerodnega dogajanja.
Predstavljamo si, da je vodilna komponenta strašansko obsežnega študija in intelektualno, tudi čustveno zahtevnega poklica, razum. Ne le inteligenca, temveč tudi racionalen, razumski pogled na svet, človeka v njem, bivanje – take stvari. In v tej posvečeni skupnosti, kjer vlada ratio, se déležniki obnašajo povsem neracionalno, kar prepir v svoji osnovi tudi je. Prepir je vedno in povsod kontraproduktivno, nazadnjaško početje, ki razen da tu in tam poboža kakšen ego, ne prinese nič dobrega. Razumni se ne more domisliti niti enega samega argumenta, zakaj bi bil prepir na delovnem mestu boljša rešitev kot sodelovanje, popuščanje in razumevanje. Jasno, da lahko vso zgodbo o zdravniškem špetiru zložimo v okvir čudnega kadrovanja v slovenski družbi, kjer vodstvene položaje ne zasedajo najsposobnejši, temveč so tam najprimernejši – a še vedno smo na stališču, da prepiru v elitni skupini mehanikov človeških teles in duš ne bi smelo biti mesta. Kajti čeprav zatrjujejo drugače, se zdi povsem verjetno, da prepiri na vseh teh oddelkih Kliničnega centra vplivajo tudi na bolnike. Če so že zdravniki sposobni dogajanje v kolektivu odklopiti, ko so v bolniški sobi ali operacijski dvorani, pa se postavlja vsaj načelno vprašanje, kako lahko bolni odnosi zdravijo bolna telesa …
Povedano drugače: zdravniki v ljubljanskem kliničnem centru naj se z vsem svojim znanjem, pametjo in z nekaj razuma najprej lotijo zdravljenja svojih odnosov; šele zatem se nam zdi, jim je modro prepustiti v zdravljenje tudi človeška telesa.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov