Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih je izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben
Ker je praznični čas in ker z vsako besedo krademo čas kraguljčkom, bomo danes izrazito kratki. Predvsem pa leto končajmo, kot smo ga začeli; s temeljnim razmišljanjem o tem, kaj je to javnost in kje je meja med zasebnim in javnim.
Izhodišče se ponuja samo; slovenska revija je želela objaviti članek o ozadju, sorodstvu in navezah najbogatejših Slovencev, zakoncev Login. Na sodišču pa sta dosegla začasno prepoved objave, kar je pognalo v zrak javno mnenje, medijske strokovnjake in politične satelite.
Vsa velika zgodba bi bila le še ena izmed podalpskih poskočnic, če ne bi odprla univerzalne dileme, s katero se srečujejo mnoge demokracije po vsem svetu. Kaj je javno, kdo so javne osebe, kakšna je njihova odgovornost in do kod lahko interes javnosti prodre v posameznikovo zasebnost.
Zakonodaja je pri vseh teh vprašanjih jasna – kot vedno je problem, da si tudi jasno zakonodajo v procesu tolmačimo različno. Sploh ker obravnavano področje ne pretirava s konkretnimi oziroma eksaktnimi pojmi. Tako na prvi pogled obrobna, če že ne bizarna zgodba kljub vsemu prinaša nekaj točk za razmislek.
Najprej k članku oziroma medijskim izdelkom, ki kot surovino uporabljajo zakonca Login. Kot je zaznati iz konteksta, ki se je razkril ob prepovedanem članku, bi se vsa zgodba ukvarjala z družinskimi navezami, sorodniki, s političnimi poskusi, lastniškimi preoblikovanji in podobnim. Morebiti se motimo, a članek naj bi namigoval, zakaj sta izumitelja govorečega mačka tako nemarno bogata in kako ni nujno, da sta nemarno bogata samo zaradi lastnega genialnega prebliska. In kako sta se pisala, preden sta priimek spremenila v Login.
Najprej se razumnemu zasmili novinar, ki je vso to reč moral pisati. Brskanje po kleteh povprečne slovenske žlahte je osamljen in duhamoren posel. V dvomilijonskem narodu smo bolj kot ne vsi v žlahti z vsemi … če pa se pri kom DNK ne križa dovolj, so tu še prijateljske, šolske, športne ali prostočasne navezave in povezave. Brskanje po tem kontejnerju je pišočega nevredno delo in izjemno rad moraš imeti poklic, da se ti to ljubi. Povedano drugače: ker je prišel čas konjunkture, bo slovensko novinarstvo izgubilo pero ali dva.
Ampak kakorkoli, članek je bil pripravljen, sodišče je objavo zadržalo. Na eni strani tehtnice svoboda tiska, na drugi pravica do zasebnosti.
Najprej ta zadnja:
Vsaj malo se zdi obramba svobode do zasebnosti v našem času svetohlinska. Živimo namreč v neverjetnih odstotkih, več kot sedemdeset menda, udeležbe na socialnih omrežjih. Odstotek tistih, ki v tej veliki voajerski ustanovi nismo prisotni, se manjša iz dneva v dan, medtem ko javno izpostavljanje dosega razmere epidemije. Velika večina prebivalcev te države, globalno je seveda enako, vsakodnevno namenja ure in ure dragocenega časa, da bi čim več ljudi izvedelo vse o njih. Se pravi: kdo so, kje so se rodili, kje so se šolali, s kom so v zvezi, kje so bili na dopustu, kdo so njihove mačke in psi, kaj so jedli, kaj jedo in kaj bodo jedli, koga poznajo in kdo pozna njih. Pa ne le to; na platformah je mogoče izvedeti: kaj mislijo, kakšen je njihov intelektualni svet, koga berejo, koga ljubijo, koga sovražijo, koga volijo. Pa ne le to; na platformah je mogoče pogledati, kako so videti, kako so videti njihovi otroci, sorodniki, starši, domovanje, počitniška hiša in avto.
Če v postmoderni maniri citiramo klasika: »Tako gre to!«
Vsa ta kolobocija je bila nujno potrebna, da pojasnimo, kako je nek obrobni časopisni članek v državi, ki je prepredena z žlahto, delno koruptivna in obsedena s socialnimi omrežji, popolnoma brez veze. Kaj nam lahko pove članek, česar ne bi mogli izvedeti sami? Še več; v razmerah intenzivne voajerske kulture je celotno te sorte novinarstvo brez veze.
To, čemur pravimo raziskovalno novinarstvo, je povzetek dejstev, ki jih je mogoče najti na spletu. To, čemur pravimo rumeno novinarstvo, so dejstva brez povzetka, ki jih je mogoče najti na internetu.
Namesto konca: kakorkoli se medij, ki vsaj delno podlega profesionalnim, uredniškim kriterijem že trudi poseči v zasebnost posameznika, ne bo nikoli zmogel kršiti zasebnosti v takem obsegu, kot jo posameznik krši sam. Prostovoljno.
In prav v tem se vidi bizarnost sodne prepovedi objave članka o zakoncih Login. Kajti če parafraziramo nesmrtnega Kortezija: “Nič ni v članku, kar ni bilo prej na internetu …” Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno … Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz “javna oseba” zastarel in nepotreben.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih je izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben
Ker je praznični čas in ker z vsako besedo krademo čas kraguljčkom, bomo danes izrazito kratki. Predvsem pa leto končajmo, kot smo ga začeli; s temeljnim razmišljanjem o tem, kaj je to javnost in kje je meja med zasebnim in javnim.
Izhodišče se ponuja samo; slovenska revija je želela objaviti članek o ozadju, sorodstvu in navezah najbogatejših Slovencev, zakoncev Login. Na sodišču pa sta dosegla začasno prepoved objave, kar je pognalo v zrak javno mnenje, medijske strokovnjake in politične satelite.
Vsa velika zgodba bi bila le še ena izmed podalpskih poskočnic, če ne bi odprla univerzalne dileme, s katero se srečujejo mnoge demokracije po vsem svetu. Kaj je javno, kdo so javne osebe, kakšna je njihova odgovornost in do kod lahko interes javnosti prodre v posameznikovo zasebnost.
Zakonodaja je pri vseh teh vprašanjih jasna – kot vedno je problem, da si tudi jasno zakonodajo v procesu tolmačimo različno. Sploh ker obravnavano področje ne pretirava s konkretnimi oziroma eksaktnimi pojmi. Tako na prvi pogled obrobna, če že ne bizarna zgodba kljub vsemu prinaša nekaj točk za razmislek.
Najprej k članku oziroma medijskim izdelkom, ki kot surovino uporabljajo zakonca Login. Kot je zaznati iz konteksta, ki se je razkril ob prepovedanem članku, bi se vsa zgodba ukvarjala z družinskimi navezami, sorodniki, s političnimi poskusi, lastniškimi preoblikovanji in podobnim. Morebiti se motimo, a članek naj bi namigoval, zakaj sta izumitelja govorečega mačka tako nemarno bogata in kako ni nujno, da sta nemarno bogata samo zaradi lastnega genialnega prebliska. In kako sta se pisala, preden sta priimek spremenila v Login.
Najprej se razumnemu zasmili novinar, ki je vso to reč moral pisati. Brskanje po kleteh povprečne slovenske žlahte je osamljen in duhamoren posel. V dvomilijonskem narodu smo bolj kot ne vsi v žlahti z vsemi … če pa se pri kom DNK ne križa dovolj, so tu še prijateljske, šolske, športne ali prostočasne navezave in povezave. Brskanje po tem kontejnerju je pišočega nevredno delo in izjemno rad moraš imeti poklic, da se ti to ljubi. Povedano drugače: ker je prišel čas konjunkture, bo slovensko novinarstvo izgubilo pero ali dva.
Ampak kakorkoli, članek je bil pripravljen, sodišče je objavo zadržalo. Na eni strani tehtnice svoboda tiska, na drugi pravica do zasebnosti.
Najprej ta zadnja:
Vsaj malo se zdi obramba svobode do zasebnosti v našem času svetohlinska. Živimo namreč v neverjetnih odstotkih, več kot sedemdeset menda, udeležbe na socialnih omrežjih. Odstotek tistih, ki v tej veliki voajerski ustanovi nismo prisotni, se manjša iz dneva v dan, medtem ko javno izpostavljanje dosega razmere epidemije. Velika večina prebivalcev te države, globalno je seveda enako, vsakodnevno namenja ure in ure dragocenega časa, da bi čim več ljudi izvedelo vse o njih. Se pravi: kdo so, kje so se rodili, kje so se šolali, s kom so v zvezi, kje so bili na dopustu, kdo so njihove mačke in psi, kaj so jedli, kaj jedo in kaj bodo jedli, koga poznajo in kdo pozna njih. Pa ne le to; na platformah je mogoče izvedeti: kaj mislijo, kakšen je njihov intelektualni svet, koga berejo, koga ljubijo, koga sovražijo, koga volijo. Pa ne le to; na platformah je mogoče pogledati, kako so videti, kako so videti njihovi otroci, sorodniki, starši, domovanje, počitniška hiša in avto.
Če v postmoderni maniri citiramo klasika: »Tako gre to!«
Vsa ta kolobocija je bila nujno potrebna, da pojasnimo, kako je nek obrobni časopisni članek v državi, ki je prepredena z žlahto, delno koruptivna in obsedena s socialnimi omrežji, popolnoma brez veze. Kaj nam lahko pove članek, česar ne bi mogli izvedeti sami? Še več; v razmerah intenzivne voajerske kulture je celotno te sorte novinarstvo brez veze.
To, čemur pravimo raziskovalno novinarstvo, je povzetek dejstev, ki jih je mogoče najti na spletu. To, čemur pravimo rumeno novinarstvo, so dejstva brez povzetka, ki jih je mogoče najti na internetu.
Namesto konca: kakorkoli se medij, ki vsaj delno podlega profesionalnim, uredniškim kriterijem že trudi poseči v zasebnost posameznika, ne bo nikoli zmogel kršiti zasebnosti v takem obsegu, kot jo posameznik krši sam. Prostovoljno.
In prav v tem se vidi bizarnost sodne prepovedi objave članka o zakoncih Login. Kajti če parafraziramo nesmrtnega Kortezija: “Nič ni v članku, kar ni bilo prej na internetu …” Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno … Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz “javna oseba” zastarel in nepotreben.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov