Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Pa smo v novem letu nazaj. A je malo manjkalo, da ne bi bili. Kajti statistično je lahko prav vsak Slovenec, tako tudi ustvarjalci tega pamfleta, žrtev ošpic. In slišimo, tudi oslovskega kašlja. Gripa je tako ali tako za vogalom, nikoli pa ne smemo pozabiti na znameniti vzklik naše mladosti: “Rok, to je angina!” ki nas je podučil, kaj usodnega se zgodi, če “po lužah čof, čof in kar brez dežnika”.
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe. Izvirni greh so zakrivili posebneži, ki so se pred stoletjem domislili, da bi se dalo morijo vsakokratnih nalezljivih bolezni omejiti, če že ne kar izničiti, s cepljenjem. Da jih je vodila absolutna humanost oziroma vsaj plemenit motiv, je danes brezpredmetno.
A naprej počasi: poznamo novinarje, celo v naši redakciji od tistih dobzlomljeni živijo, ki so jim grozili s sodnim pregonom, ko so v mediju izustili, da so nasprotniki obveznega cepljenja bedaki. Tako se še najbolj pogumnim med nami zatrese pero, ko se namenijo napisati nekaj o ošpicah, gripi, mumpsu, oslovskem kašlju, noricah, rdečkah in podobnih nadlogah. Nekatere med njimi so nas v rani mladosti vsaj za kak teden rešile pred duhamornim spoznavanjem narave in družbe. Bile so neprijetne, že res; a veliko manj nevarne, kot če je na poniju popustila zavora oziroma je sosedov pes našel luknjo v ograji.
Bolj po akademsko: debata o koristnosti ali zločinskosti cepljenja je razdelila Slovence. Pri narodu, ki komaj čaka, kaj ga bo razdelilo, ni preklanost na dvoje nič novega; a da nas razdvajajo bratomorna vojna, ljubezen do vijoličaste in zelene, strankarska pripadnost in podobne težke teme, človek še razume … Da nas usodno razdvoji nekakšen bacil, pa težko.
Dilema je obsežna; nasprotniki cepljenja poudarjajo, da ne gre za nasprotovanju cepljenju per se; to ima menda strašne stranske pojave, najhujši med njimi je avtizem. Pri nasprotovanju obveznemu cepljenju da gre v prvi vrsti za svobodo do izbire. Še več, za svobodo do izbire staršev v zvezi z zdravjem svojega otroka … Svoboda do izbire pa je v demokratični in napredni družbi besedna zveza, iz katere se ne gre norčevati. Tudi iz pravice staršev nad usodo njihovih potomcev se ne gre norčevati …
Pri ošpicah je problem le ta, da svoboda do izbire pomeni nesvobodo za obolele. Kot povedo zdravniki: če se precepljenost populacije zaradi svobode do izbire zmanjša pod določen odstotek, se na račun te svobode poveča verjetnost za obolelost. Nesvoboda večine na račun svobode manjšine je prav tako priljubljena intelektualno-demokratična krilatica, a ko gre za javno oziroma osebno zdravje, postane akademska debata ambicioznih dijakov brezpredmetna.
Podobno situacijo smo imeli pred leti s kajenjem na javnih prostorih. Svoboda kajenja oziroma svoboda do tobačne izbire je pomenila pasivno kajenje večine in, še pomnite tovariši, zakon, ki je zadevo ukinil, je bil sprejet kot pogodba s hudičem. Danes je drakonska protikadilska zakonodaja nekaj najbolj naravnega pod Soncem in velja za zdravstveno in tudi civilizacijsko primerno.
V nedemokratičnih časih, ko so cepili ljudstvo vsevprek, da ne govorimo o koktajlih, ki smo jih prejeli naborniki v JLA, svobode izbire seveda ni bilo. Je pa bilo odgovornim takrat z javnim zdravjem lažje upravljati. Ali je bilo zaradi tega avtistov kaj več kot danes, presega hujskaško naturo tega skromnega prispevka. Predvsem pa je bilo obvezno cepljenje v preteklosti predstavljeno kot zmaga znanosti in humanosti, ne samo nad klicami bolezni, temveč tudi nad klicami zaostalosti in nazadnjaštva. Organizirano in obvezno cepljenje je pomenilo civilizacijo, nalezljive bolezni, ki so zdesetkale cele pokrajine, so pomenile tretji svet.
Da se je v ta aksiom, ob katerem so zrasle cele generacije, naselila kal dvoma, je ne le neverjetno, temveč za generacije, ki so grozo povojnega pomanjkanja preživele tudi na račun obsežnih cepljen, celo boleče. In proticepitveni argument o svobodni izbiri je zanje povsem brezpredmeten. Če že ne žaljiv.
Druga zanimiva smer, v katero se razvija cepitvena debata, pa je povezava cepljenja s pojavom generacije vsevedov. Vse sami renesančni umi, ki slikajo svoje sikstinske kapele v varnem zavetju medmrežja … Da ima vsak izmed nas stališče o vsem, je obvezna oprema duha našega časa; a vztrajanje pri pravilnosti naših stališč ob še tako trdnih znanstvenih argumentih govori o postopnem ugašanju racionalne civilizacije.
Debata o obveznem cepljenju je v svoji osnovi povsem bizarna. Po mnenju avtorja tega prispevka sodobni starši otroka bolj zaznamujejo z izbiro čudaškega imena, kot ga zaznamuje teta z iglico … A vsesplošna histerija govori o veliko hujšem scenariju. V dobro otrok dvomimo v temelje javnega zdravstva; šolskemu sistemu, v katerem delujejo bedak do bedaka, se je treba, če je le mogoče, izogniti; družbo, v kateri se gibljejo naši naraščajniki, je treba izbirati, okolje nadzorovati. Pravica do svobodne izbire, pod katere zastavo se pogumno borijo, to je treba priznati, nasprotniki obveznega cepljenja, je predvsem pravica staršev. Pravica otrok pa je samo v tem, da so njihovi potomci.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Pa smo v novem letu nazaj. A je malo manjkalo, da ne bi bili. Kajti statistično je lahko prav vsak Slovenec, tako tudi ustvarjalci tega pamfleta, žrtev ošpic. In slišimo, tudi oslovskega kašlja. Gripa je tako ali tako za vogalom, nikoli pa ne smemo pozabiti na znameniti vzklik naše mladosti: “Rok, to je angina!” ki nas je podučil, kaj usodnega se zgodi, če “po lužah čof, čof in kar brez dežnika”.
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe. Izvirni greh so zakrivili posebneži, ki so se pred stoletjem domislili, da bi se dalo morijo vsakokratnih nalezljivih bolezni omejiti, če že ne kar izničiti, s cepljenjem. Da jih je vodila absolutna humanost oziroma vsaj plemenit motiv, je danes brezpredmetno.
A naprej počasi: poznamo novinarje, celo v naši redakciji od tistih dobzlomljeni živijo, ki so jim grozili s sodnim pregonom, ko so v mediju izustili, da so nasprotniki obveznega cepljenja bedaki. Tako se še najbolj pogumnim med nami zatrese pero, ko se namenijo napisati nekaj o ošpicah, gripi, mumpsu, oslovskem kašlju, noricah, rdečkah in podobnih nadlogah. Nekatere med njimi so nas v rani mladosti vsaj za kak teden rešile pred duhamornim spoznavanjem narave in družbe. Bile so neprijetne, že res; a veliko manj nevarne, kot če je na poniju popustila zavora oziroma je sosedov pes našel luknjo v ograji.
Bolj po akademsko: debata o koristnosti ali zločinskosti cepljenja je razdelila Slovence. Pri narodu, ki komaj čaka, kaj ga bo razdelilo, ni preklanost na dvoje nič novega; a da nas razdvajajo bratomorna vojna, ljubezen do vijoličaste in zelene, strankarska pripadnost in podobne težke teme, človek še razume … Da nas usodno razdvoji nekakšen bacil, pa težko.
Dilema je obsežna; nasprotniki cepljenja poudarjajo, da ne gre za nasprotovanju cepljenju per se; to ima menda strašne stranske pojave, najhujši med njimi je avtizem. Pri nasprotovanju obveznemu cepljenju da gre v prvi vrsti za svobodo do izbire. Še več, za svobodo do izbire staršev v zvezi z zdravjem svojega otroka … Svoboda do izbire pa je v demokratični in napredni družbi besedna zveza, iz katere se ne gre norčevati. Tudi iz pravice staršev nad usodo njihovih potomcev se ne gre norčevati …
Pri ošpicah je problem le ta, da svoboda do izbire pomeni nesvobodo za obolele. Kot povedo zdravniki: če se precepljenost populacije zaradi svobode do izbire zmanjša pod določen odstotek, se na račun te svobode poveča verjetnost za obolelost. Nesvoboda večine na račun svobode manjšine je prav tako priljubljena intelektualno-demokratična krilatica, a ko gre za javno oziroma osebno zdravje, postane akademska debata ambicioznih dijakov brezpredmetna.
Podobno situacijo smo imeli pred leti s kajenjem na javnih prostorih. Svoboda kajenja oziroma svoboda do tobačne izbire je pomenila pasivno kajenje večine in, še pomnite tovariši, zakon, ki je zadevo ukinil, je bil sprejet kot pogodba s hudičem. Danes je drakonska protikadilska zakonodaja nekaj najbolj naravnega pod Soncem in velja za zdravstveno in tudi civilizacijsko primerno.
V nedemokratičnih časih, ko so cepili ljudstvo vsevprek, da ne govorimo o koktajlih, ki smo jih prejeli naborniki v JLA, svobode izbire seveda ni bilo. Je pa bilo odgovornim takrat z javnim zdravjem lažje upravljati. Ali je bilo zaradi tega avtistov kaj več kot danes, presega hujskaško naturo tega skromnega prispevka. Predvsem pa je bilo obvezno cepljenje v preteklosti predstavljeno kot zmaga znanosti in humanosti, ne samo nad klicami bolezni, temveč tudi nad klicami zaostalosti in nazadnjaštva. Organizirano in obvezno cepljenje je pomenilo civilizacijo, nalezljive bolezni, ki so zdesetkale cele pokrajine, so pomenile tretji svet.
Da se je v ta aksiom, ob katerem so zrasle cele generacije, naselila kal dvoma, je ne le neverjetno, temveč za generacije, ki so grozo povojnega pomanjkanja preživele tudi na račun obsežnih cepljen, celo boleče. In proticepitveni argument o svobodni izbiri je zanje povsem brezpredmeten. Če že ne žaljiv.
Druga zanimiva smer, v katero se razvija cepitvena debata, pa je povezava cepljenja s pojavom generacije vsevedov. Vse sami renesančni umi, ki slikajo svoje sikstinske kapele v varnem zavetju medmrežja … Da ima vsak izmed nas stališče o vsem, je obvezna oprema duha našega časa; a vztrajanje pri pravilnosti naših stališč ob še tako trdnih znanstvenih argumentih govori o postopnem ugašanju racionalne civilizacije.
Debata o obveznem cepljenju je v svoji osnovi povsem bizarna. Po mnenju avtorja tega prispevka sodobni starši otroka bolj zaznamujejo z izbiro čudaškega imena, kot ga zaznamuje teta z iglico … A vsesplošna histerija govori o veliko hujšem scenariju. V dobro otrok dvomimo v temelje javnega zdravstva; šolskemu sistemu, v katerem delujejo bedak do bedaka, se je treba, če je le mogoče, izogniti; družbo, v kateri se gibljejo naši naraščajniki, je treba izbirati, okolje nadzorovati. Pravica do svobodne izbire, pod katere zastavo se pogumno borijo, to je treba priznati, nasprotniki obveznega cepljenja, je predvsem pravica staršev. Pravica otrok pa je samo v tem, da so njihovi potomci.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Neveljaven email naslov