Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.
Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.
A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!
Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.
Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.
Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje, v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.
Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.
Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.
Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.
Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.
Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.
Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.
Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.
Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Ob postavitvi makete drugega tira na obali se je na vlado vsul plaz kritik in pomilovanja; še sploh, ker je bila maketa nenormalno draga. Zdi se, da v tem primeru za infrastrukturno ministrstvo, ki je maketo naročilo, nimajo posluha ne v poziciji, ne v opoziciji; v javnosti pa sploh ne in gre tako vsa reč celo v interno revizijo. Zato pa smo tukaj mi, da vsaj malo vržemo drugačno luč na zgodbo o maketi drugega tira.
Najprej in na začetku; vladi je treba izreči javno priznanje, da se je s postavitvijo makete vsaj malo zavzela za zapostavljeno in ponižano področje modelarstva in maketarstva pri nas. Če ne bi bilo Zveze za tehnično kulturo Slovenije in legendarne revije TIM, bi modelarstvo in maketarsto pri nas sploh ne imela nobenega uradnega statusa. Tako pa maketa drugega tira opozarja na slavno tradicijo modelarstva in maketarstva pri nas in je bolj uspešno kot napovednik prihodnosti pomnik preteklosti.
A z maketami obstaja nekaj težav že na načelni ravni. V tem kontekstu je vlada naredila temeljno napako, ko je maketo obravnavala kot tehnični in ne kot družboslovni izziv!
Izredno je pomembno, kdaj maketo postaviš; lahko jo postaviš, še preden je objekt v razmerju 1 : 1 zgrajen, nato pa se zalomi in objekta nikoli ne končaš! V tem primeru ostane maketa kot večni posmeh praznim obljubam. Druga težava nastopi, če objekt sicer zgradijo, pa ni takšen, kot je maketa. Tretja težava in to se bo, kot kaže, zgodilo v našem primeru, pa nastopi, ko je maketa dražja ob objekta samega.
Zato je najvarnejša pot in hkrati svetla tradicija maketarstva, te skrajno konformistične rabote, da se maketa postavi, ko objekt že stoji. Kot v danem primeru: teoretično pravilno bi bilo najprej izdelati maketo prvega tira, maketo drugega pa šele takrat, ko bo ta končan.
Da ne gre za prazno nakladanje, govori dejstvo, da so modeli vlakcev oziroma železnic življenjsko povezani z maketami pokrajin in mest. V pomanjšanem merilu torej železnice in makete sobivajo že stoletje, v merilu 1 : 1 pa se zadeve brez potrebe zapletajo.
Makete v zrelih letih nato težijo k temu, da se spremenijo v spominek … kot je znano, so bili Eifflovi stolpi iz vžigalic največja moč Jugoslovanske ljudske armade.
Je pa res, da težnjo po izdelavi makete drugega tira dobronamerni zlahka razume. Maketa je izčiščena ideja, ki za realizacijo potrebuje le lok, žagico, pilo, vezano ploščo, lepilo in nekaj barve. Večino vsega potrebnega je kot modelarski set mogoče kupiti za 14,99 – v spletni trgovini pa s popustom celo za 14,24 evra. Kar pa je denar, ki ga lahko vlada republike Slovenije z nekaj napora zagotovi sama – brez madžarskih partnerjev.
Hkrati pa ni nobene možnosti, da bi izdelavo makete kdo blokiral. Ker če bi po analogiji o maketi kot objektu v zmanjšanem merilu morali organizirat referendum, bi se ga lahko udeležili le otroci do 12 let. Verjamemo pa, da bi bila referendumska razprava na višjem nivoju, kot je bila ta zadnja.
Maketa je torej pomanjšan objekt, v njej pa energija osnovne zamisli ostaja nedotaknjena; zanemarljiva razlika je le v merilu. Ki pa ni bistveno, kot nas imenitno poduči klasika Feniksov let! Originalni film iz leta 1965, seveda.
Kakorkoli; glavni problem izdelave makete je dejstvo, da je v vseh teoretičnih razpravah, kot tudi na Bolhi, maketa obravnavana kot hobi. Kot konjiček! Prostočasna dejavnost. Seveda nekateri gradijo makete tudi poklicno, a kot nas uči popularna kultura, to počnejo v glavnem arhitekti z mislijo, da bodo pozneje tako ali ako gradili tudi pravo stvar.
Ali kot hobi ali kot vizualizacija poznejše gradnje je temeljna značilnost izdelave maket, da je zastonj. Misel, da bi morali za maketo plačati, se zdravemu razumu upira. Če si modelar, recimo zgradiš sam svoj model ladjice ali letala; če ga greš kupit v trgovino, si razvajen. Podobno je z maketo. Če jo je vlada že hotela postaviti, bi morali predsednik vlade in ministri ostati po sejah vlade in maketo izdelati sami … Nadeli bi si modre halje, nataknili zaščitna očala in rezbarili, oblikovali, lepili in brusili. Modelarstvo in maketarstvo sta ob urjenju ročnih spretnosti znana tudi kot imenitni trening za čvrstejše živce – ki pa bi jih člani vlade v teh turbulentnih časih še kako potrebovali. Ministrski del bi žagal, ministrice pa bi barvale. Kot nas učijo izkušnje iz modelarskih krožkov v osnovni šoli, je lepljenje treba zaupati psihično najbolj stabilnim, ministra za infrastrukturo pa bi lahko uporabili za dostavo prigrizkov in pijače – vse v želji, da se drži čim dlje od makete. Tako ubrana vladna ekipa bi maketo drugega tira, kot se spodobi, izdelala sama. Kot večerni hobi.
Zagotovo bi jim uspelo oziroma bi jim moralo uspeti.
Ker kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?!
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov