Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo!«
Danes pa končno avtor tega besedila vsaj približno ve, o čem govori. Pred leti je namreč za zapisano v javnem mediju postal žrtev besa Zlatka gromovnika! Na žalost ali na srečo se je zgodilo po telefonu in za dogodek ne obstajajo preverljivi dokazi in na žalost ali na srečo se avtor ne sekira preveč. Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo«!
Namesto o Zlatku o nogometu. Za začetek predpostavimo hipotetično situacijo. Naš človek je predsednik evropske nogometne družine. Zelo uspešen predsednik. Od prejšnjega tedna z javno objavljeno plačo. In zdaj predpostavimo, da ga temne sile, ki iz ozadja vodijo našo državo, uspejo nagovoriti h kandidaturi na državnozborskih volitvah. Kot uspešen Slovenec v tujini, kar je pri nas vedno pomenilo ultimativni argument, in kot nov obraz bi brez dvoma volitve dobil in postal premier vlade republike Slovenije. Vendar gospodu Čeferinu kaj takega ne pade na pamet. Predvidevamo, da tisočkrat raje vodi evropski nogomet kot evropsko državo. In verjetno ni edini. Najbrž bi se našlo kar nekaj vrhunskih politikov, intelektualcev in poslovnežev, ki bi raje vodili evropski nogomet, kot bili na vodstvenih položajih katere od evropskih držav.
To nam dokazuje, da je nogomet večji, kot je običajna politika. Eden izmed razlogov je teza, da je postala običajna politika predvidljiva, nogomet pa je še vedno nepredvidljiv. A le do neke mere. Kar nas, po ovinkih sicer, pripelje v Maribor.
Maribor je posebno mesto, kjer je nogometni klub povsem zraščen z mestom. Teze o tem, kako je nogomet edina uspešna panoga v mestu, kako je rešilni čoln, v katerem nekako životarijo zadnje ambicije propadlega industrijskega giganta, ne držijo povsem. Zgodovina govori o vraščenosti kluba v mestno okolje tudi za časa največje blaginje, tako da gre pri zgodbi o nogometnem klubu Maribor za podobno žlahtno zgodbo, kot jih ljubitelji nogometa poznamo pri najbolj legendarnih, trofejnih in prestižnih nogometnih kolektivih v Evropi.
Tu pa se v zgodbi pojavi iracionalni, nerazložljivi trenutek; NK Maribor se je trikrat prebil v skupinski del lige prvakov. Realno, sploh pa skozi mitologijo, pomeni ta športni uspeh zmago Davida nad četico Goljatov in uspešno oziroma manj uspešno nastopanje v skupinskem delu, zato se v nobenem od treh poskusov v športni javnosti ni posebej problematiziralo. Igranje v skupinskem delu je za manjša nogometna okolja sveti gral in nogometaši Maribora so ga našli trikrat … Kar je neverjetno, pa so zdrsi v obdobju po Ligi prvakov. Kaj zdrsi! Klub po prestižnem tekmovanju strmoglavi. Vedno! Športni novinarji imajo za fenomen posrečen izraz »rezultatska kriza«, vendar gre pri NK Maribor za več kot le to. Gre za strmoglavljenje, za prosti pad tako rezultatsko, športno kot tudi organizacijsko. Da se te dni to dogaja že tretjič, preprosto ne more biti naključje. Še preden pa poskušamo pojasniti, zakaj je tako, še plastični prikaz povedanega … Decembra je NK Maribor enakovredno igral s Sevillio, ki je danes med osmimi najboljšimi moštvi v Evropi. Po štirih mesecih na domačem igrišču pa izgublja z moštvi, ki tudi znotraj slovenske lige veljajo za povprečna oziroma podpovprečna. Kljub temu, da je žoga okrogla in šport nepredvidljiv in tralala in hopsasa, se znotraj znanega vesolja takšne stvari ne dogajajo. Domača poraza z Domžalami, sploh pa s Krškim nista športna novica dneva, temveč sta pokazatelj nekega povsem drugačnega fenomena, ki ga lahko zasledujemo v celotni družbi.
Kot so že zdavnaj napisali analitiki človeške nature in ljubitelji nogometa obenem, je nogomet izraz družbe. Stadion je laboratorij družboslovnih znanosti in tako nas tu zanima, kako povezati zdrse NK Maribora po ligi prvakov s splošnim družbenim vzdušjem.
Da je v nogometu shranjene največ balkanske DNK, kar je je najti pri nas, ni ne rasistična ne zlonamerna trditev. Gre za preverljivo dejstvo in če z izjemo venetologov razumemo slovenski kozmos kot posrečeno kombinacijo vplivov različnih kultur, ima balkanska miselnost v nas pomembno mesto. Njene manifestacije so silvestrski Beograd, nenormalno dolgi odmori za kavo, jedilnik na piknikih in seveda nogomet. S slovenskim predsednikom na čelu evropskega nogometa, s centrom na Brdu, licenciranjem klubov in trdno organizacijo odgovorni poskušajo slovenski nogomet čim bolj približati Evropi. In po zaslugi reprezentance, pa tudi NK Maribor, je slovenski nogomet nekajkrat resnično postal legitimno evropski. A takoj ko se Evrope dotakne, zdrsne nazaj v balkanskost. Povedano še drugače: slovenski nogomet ne zdrži evropske koncentracije – pa ne rezultatsko, temveč predvsem mentalno. Primerov za to je nič koliko in čeprav je udeleženec pri kar nekaj njih Zlatko Zahovič, še zdaleč ni edini protagonist.
In če misel razširimo na celotno družbo: kaj pa so tajkunizacija, sistemska korupcija in raven politične debate drugega, če ne povsem balkanski fenomeni, nastali v tistem trenutku, ko nas je obsijala posvečena luč matere Evrope.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo!«
Danes pa končno avtor tega besedila vsaj približno ve, o čem govori. Pred leti je namreč za zapisano v javnem mediju postal žrtev besa Zlatka gromovnika! Na žalost ali na srečo se je zgodilo po telefonu in za dogodek ne obstajajo preverljivi dokazi in na žalost ali na srečo se avtor ne sekira preveč. Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »ključnik MeToo«!
Namesto o Zlatku o nogometu. Za začetek predpostavimo hipotetično situacijo. Naš človek je predsednik evropske nogometne družine. Zelo uspešen predsednik. Od prejšnjega tedna z javno objavljeno plačo. In zdaj predpostavimo, da ga temne sile, ki iz ozadja vodijo našo državo, uspejo nagovoriti h kandidaturi na državnozborskih volitvah. Kot uspešen Slovenec v tujini, kar je pri nas vedno pomenilo ultimativni argument, in kot nov obraz bi brez dvoma volitve dobil in postal premier vlade republike Slovenije. Vendar gospodu Čeferinu kaj takega ne pade na pamet. Predvidevamo, da tisočkrat raje vodi evropski nogomet kot evropsko državo. In verjetno ni edini. Najbrž bi se našlo kar nekaj vrhunskih politikov, intelektualcev in poslovnežev, ki bi raje vodili evropski nogomet, kot bili na vodstvenih položajih katere od evropskih držav.
To nam dokazuje, da je nogomet večji, kot je običajna politika. Eden izmed razlogov je teza, da je postala običajna politika predvidljiva, nogomet pa je še vedno nepredvidljiv. A le do neke mere. Kar nas, po ovinkih sicer, pripelje v Maribor.
Maribor je posebno mesto, kjer je nogometni klub povsem zraščen z mestom. Teze o tem, kako je nogomet edina uspešna panoga v mestu, kako je rešilni čoln, v katerem nekako životarijo zadnje ambicije propadlega industrijskega giganta, ne držijo povsem. Zgodovina govori o vraščenosti kluba v mestno okolje tudi za časa največje blaginje, tako da gre pri zgodbi o nogometnem klubu Maribor za podobno žlahtno zgodbo, kot jih ljubitelji nogometa poznamo pri najbolj legendarnih, trofejnih in prestižnih nogometnih kolektivih v Evropi.
Tu pa se v zgodbi pojavi iracionalni, nerazložljivi trenutek; NK Maribor se je trikrat prebil v skupinski del lige prvakov. Realno, sploh pa skozi mitologijo, pomeni ta športni uspeh zmago Davida nad četico Goljatov in uspešno oziroma manj uspešno nastopanje v skupinskem delu, zato se v nobenem od treh poskusov v športni javnosti ni posebej problematiziralo. Igranje v skupinskem delu je za manjša nogometna okolja sveti gral in nogometaši Maribora so ga našli trikrat … Kar je neverjetno, pa so zdrsi v obdobju po Ligi prvakov. Kaj zdrsi! Klub po prestižnem tekmovanju strmoglavi. Vedno! Športni novinarji imajo za fenomen posrečen izraz »rezultatska kriza«, vendar gre pri NK Maribor za več kot le to. Gre za strmoglavljenje, za prosti pad tako rezultatsko, športno kot tudi organizacijsko. Da se te dni to dogaja že tretjič, preprosto ne more biti naključje. Še preden pa poskušamo pojasniti, zakaj je tako, še plastični prikaz povedanega … Decembra je NK Maribor enakovredno igral s Sevillio, ki je danes med osmimi najboljšimi moštvi v Evropi. Po štirih mesecih na domačem igrišču pa izgublja z moštvi, ki tudi znotraj slovenske lige veljajo za povprečna oziroma podpovprečna. Kljub temu, da je žoga okrogla in šport nepredvidljiv in tralala in hopsasa, se znotraj znanega vesolja takšne stvari ne dogajajo. Domača poraza z Domžalami, sploh pa s Krškim nista športna novica dneva, temveč sta pokazatelj nekega povsem drugačnega fenomena, ki ga lahko zasledujemo v celotni družbi.
Kot so že zdavnaj napisali analitiki človeške nature in ljubitelji nogometa obenem, je nogomet izraz družbe. Stadion je laboratorij družboslovnih znanosti in tako nas tu zanima, kako povezati zdrse NK Maribora po ligi prvakov s splošnim družbenim vzdušjem.
Da je v nogometu shranjene največ balkanske DNK, kar je je najti pri nas, ni ne rasistična ne zlonamerna trditev. Gre za preverljivo dejstvo in če z izjemo venetologov razumemo slovenski kozmos kot posrečeno kombinacijo vplivov različnih kultur, ima balkanska miselnost v nas pomembno mesto. Njene manifestacije so silvestrski Beograd, nenormalno dolgi odmori za kavo, jedilnik na piknikih in seveda nogomet. S slovenskim predsednikom na čelu evropskega nogometa, s centrom na Brdu, licenciranjem klubov in trdno organizacijo odgovorni poskušajo slovenski nogomet čim bolj približati Evropi. In po zaslugi reprezentance, pa tudi NK Maribor, je slovenski nogomet nekajkrat resnično postal legitimno evropski. A takoj ko se Evrope dotakne, zdrsne nazaj v balkanskost. Povedano še drugače: slovenski nogomet ne zdrži evropske koncentracije – pa ne rezultatsko, temveč predvsem mentalno. Primerov za to je nič koliko in čeprav je udeleženec pri kar nekaj njih Zlatko Zahovič, še zdaleč ni edini protagonist.
In če misel razširimo na celotno družbo: kaj pa so tajkunizacija, sistemska korupcija in raven politične debate drugega, če ne povsem balkanski fenomeni, nastali v tistem trenutku, ko nas je obsijala posvečena luč matere Evrope.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov