Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje diplomatov spremenilo v burlesko
Danes pa nekaj o zeleni bratovščini diplomatskega parketa. S prihodom pomladi je minil lovopust. Tako je dovoljeno preganjati diplomate in še nekatere njim sorodne vrste. Seveda ostajajo omejitve. Diplomate je prepovedano preganjati, če so z mladiči, med paritvijo in če se pasejo na sosedovi njivi. Drugače pa je lov odprt.
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta se je tudi diplomatsko izganjanje spremenilo v burlesko. Kajti izgoni se vedno bolj kažejo kot pljuvanje v svojo lastno diplomatsko skledo. Običajni državljani se bomo počasi vprašali, čemu in zakaj jih potrebujemo in čemu in zakaj jih nadvse drago vzdržujemo. To pa bi bil za plemeniti ceh ljubiteljev banketov kar hud udarec. V sezoni referendumov bi se ob tistem: »Ali potrebujemo RTV?« kar hitro lahko pojavil tudi tisti: »Ali potrebujemo diplomate?« Preprosti um namreč sklepa, da jih ne … Kajti pregnali smo sem ter tja po planetu manjši bataljon diplomatov, krogla pa se še kar vrti.
Ampak to je drugotno vprašanje. Bistveno je, ali naj jih izganjamo tudi Slovenci, seveda ob védenju, da bodo tako izgnani tudi naši.
Na začetku cinična ugotovitev. Če bi iz Slovenije izgnali vse diplomate, katerih države so ali na tujem ter seveda tudi doma zagrešile hudodelstvo, ne bi imeli enega samega diplomata pri nas. Vile ob Prešernovi bi lahko spremenili v javne stavbe; recimo vrtce, galerije in knjižnico. Propadla bi kakšna ljubljanska restavracija, tudi kakšna primestna gostilna in kakšno dekle bi zajokalo; druge škode pa ne bi bilo. Ker moralno vzvišene, v dejanjih čiste in v odnosih z drugimi poštene države na tem svetu ni. Mogoče bi bil Tibet, če bi mu pustili suverenost. Rusija tako ni izjema, sploh pa ni izjema Anglija oziroma Združeno kraljestvo.
In zdaj k zanimivim ugotovitvam. Medtem ko se je začela mednarodna javnost, poučena s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, vedno pogosteje spraševati, kje so dokazi, potem ko hči napadenega vohuna kljub ultratoksičnemu strupu okreva, je afera Skripal z naslovnic vodilnih britanskih medijev izginila. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami izgona diplomatov, ko se države, med njimi tudi naša, sprašujejo, na katero stran naj se postavijo, so Britanci obmolknili. Še najbližje zastrupitvi vohuna so v otoškem tisku opozorila o razklanosti britanske družbe, ki menda postaja podobna razklanosti recimo Slovencev; zastrupitev sámo pa diskretno pometajo pod preprogo. Z nekaj domišljije in z vsemi šestindvajsetimi Bondi pod pasom lahko celo špekuliramo, da je bila zastrupitev še najbolj element britanskih notranjepolitičnih zagat. Kot medklic; najbolj patetični so bili izgoni diplomatov zaradi panevropske solidarnosti … solidarni smo bili z državo, ki z izstopom kaže svoj prezir do evropske ideje.
Zdaj pa k Rusom.
Slovenci smo se seveda odzvali razdeljeno. Po svoje vlada, po svoje predsednik republike. In seveda smo ravnali neposrečeno kompromisarsko. Medtem ko so se drugi izganjali, smo mi vabili na pogovor. In obžalovali. Vse v duhu velikonočne liturgije.
Odnos do Ruske federacije na Slovenskem je zapleten in prav je, da je tak. Če bi bili demokratična država, bi o odgovoru Rusom morali odločati na referendumu, saj so mnenja za in proti razdeljena krjaveljsko. Natanko na pol presekana. Tako pa imajo le privilegirani, kot sta predsednik republike in zunanji minister, priložnost in uzurpirano pravico izraziti ali svoje proevropsko ali svoje prorusko stališče. Vsem drugim ostanejo šanki in forumi.
Ampak zazrimo se še za trenutek v pasti in napačna pota realpolitike. Mogoče pa je Erjavec tokrat z medlim odzivom oziroma neodzivom le zadel žebljico na glavico? Oziroma zahodnim zaveznikom zaril žebljico v glavico.
Kot povsod po naši deželi smo bili tudi v skromni redakciji te oddaje razočarani nad medlim odzivov evropskih zaveznikov in prijateljev med zapleti ob implementaciji arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško. Ni treba biti zunanjepolitični poznavalec, da razmišljujoči uvidi, kako Američani Hrvaški držijo svečo pri vseh njenih izmuzljivih manevrih. In da Slovenci podobnega zaveznika enostavno nimamo. Najdlje, kar pridemo, so Junkerjevi dovtipi, ki pa so, tako kot Junker sam, na majavih nogah. V taki konstelaciji bi prišel prav zaveznik, kot je Ruska federacija … Še sploh če vemo, da Rusi prek svojih bank, ki so vpletene v afero Agrokor, držijo ključe hrvaške državnosti v svojih rokah.
Če je tako brez dvoma strateško razmišljanje vodilo slovensko diplomacijo oziroma kroge, ki v resnici oblikujejo slovensko politiko do Rusije pri odzivu na afero Skripal, jim lahko pritajeno čestitamo. Prav tako pa je mogoče, celo verjetno, da je imel Erjavec z neizgonom preprosto srečo.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje diplomatov spremenilo v burlesko
Danes pa nekaj o zeleni bratovščini diplomatskega parketa. S prihodom pomladi je minil lovopust. Tako je dovoljeno preganjati diplomate in še nekatere njim sorodne vrste. Seveda ostajajo omejitve. Diplomate je prepovedano preganjati, če so z mladiči, med paritvijo in če se pasejo na sosedovi njivi. Drugače pa je lov odprt.
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta se je tudi diplomatsko izganjanje spremenilo v burlesko. Kajti izgoni se vedno bolj kažejo kot pljuvanje v svojo lastno diplomatsko skledo. Običajni državljani se bomo počasi vprašali, čemu in zakaj jih potrebujemo in čemu in zakaj jih nadvse drago vzdržujemo. To pa bi bil za plemeniti ceh ljubiteljev banketov kar hud udarec. V sezoni referendumov bi se ob tistem: »Ali potrebujemo RTV?« kar hitro lahko pojavil tudi tisti: »Ali potrebujemo diplomate?« Preprosti um namreč sklepa, da jih ne … Kajti pregnali smo sem ter tja po planetu manjši bataljon diplomatov, krogla pa se še kar vrti.
Ampak to je drugotno vprašanje. Bistveno je, ali naj jih izganjamo tudi Slovenci, seveda ob védenju, da bodo tako izgnani tudi naši.
Na začetku cinična ugotovitev. Če bi iz Slovenije izgnali vse diplomate, katerih države so ali na tujem ter seveda tudi doma zagrešile hudodelstvo, ne bi imeli enega samega diplomata pri nas. Vile ob Prešernovi bi lahko spremenili v javne stavbe; recimo vrtce, galerije in knjižnico. Propadla bi kakšna ljubljanska restavracija, tudi kakšna primestna gostilna in kakšno dekle bi zajokalo; druge škode pa ne bi bilo. Ker moralno vzvišene, v dejanjih čiste in v odnosih z drugimi poštene države na tem svetu ni. Mogoče bi bil Tibet, če bi mu pustili suverenost. Rusija tako ni izjema, sploh pa ni izjema Anglija oziroma Združeno kraljestvo.
In zdaj k zanimivim ugotovitvam. Medtem ko se je začela mednarodna javnost, poučena s Sadamovim orožjem za množično uničevanje, vedno pogosteje spraševati, kje so dokazi, potem ko hči napadenega vohuna kljub ultratoksičnemu strupu okreva, je afera Skripal z naslovnic vodilnih britanskih medijev izginila. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami izgona diplomatov, ko se države, med njimi tudi naša, sprašujejo, na katero stran naj se postavijo, so Britanci obmolknili. Še najbližje zastrupitvi vohuna so v otoškem tisku opozorila o razklanosti britanske družbe, ki menda postaja podobna razklanosti recimo Slovencev; zastrupitev sámo pa diskretno pometajo pod preprogo. Z nekaj domišljije in z vsemi šestindvajsetimi Bondi pod pasom lahko celo špekuliramo, da je bila zastrupitev še najbolj element britanskih notranjepolitičnih zagat. Kot medklic; najbolj patetični so bili izgoni diplomatov zaradi panevropske solidarnosti … solidarni smo bili z državo, ki z izstopom kaže svoj prezir do evropske ideje.
Zdaj pa k Rusom.
Slovenci smo se seveda odzvali razdeljeno. Po svoje vlada, po svoje predsednik republike. In seveda smo ravnali neposrečeno kompromisarsko. Medtem ko so se drugi izganjali, smo mi vabili na pogovor. In obžalovali. Vse v duhu velikonočne liturgije.
Odnos do Ruske federacije na Slovenskem je zapleten in prav je, da je tak. Če bi bili demokratična država, bi o odgovoru Rusom morali odločati na referendumu, saj so mnenja za in proti razdeljena krjaveljsko. Natanko na pol presekana. Tako pa imajo le privilegirani, kot sta predsednik republike in zunanji minister, priložnost in uzurpirano pravico izraziti ali svoje proevropsko ali svoje prorusko stališče. Vsem drugim ostanejo šanki in forumi.
Ampak zazrimo se še za trenutek v pasti in napačna pota realpolitike. Mogoče pa je Erjavec tokrat z medlim odzivom oziroma neodzivom le zadel žebljico na glavico? Oziroma zahodnim zaveznikom zaril žebljico v glavico.
Kot povsod po naši deželi smo bili tudi v skromni redakciji te oddaje razočarani nad medlim odzivov evropskih zaveznikov in prijateljev med zapleti ob implementaciji arbitražnega sporazuma z Republiko Hrvaško. Ni treba biti zunanjepolitični poznavalec, da razmišljujoči uvidi, kako Američani Hrvaški držijo svečo pri vseh njenih izmuzljivih manevrih. In da Slovenci podobnega zaveznika enostavno nimamo. Najdlje, kar pridemo, so Junkerjevi dovtipi, ki pa so, tako kot Junker sam, na majavih nogah. V taki konstelaciji bi prišel prav zaveznik, kot je Ruska federacija … Še sploh če vemo, da Rusi prek svojih bank, ki so vpletene v afero Agrokor, držijo ključe hrvaške državnosti v svojih rokah.
Če je tako brez dvoma strateško razmišljanje vodilo slovensko diplomacijo oziroma kroge, ki v resnici oblikujejo slovensko politiko do Rusije pri odzivu na afero Skripal, jim lahko pritajeno čestitamo. Prav tako pa je mogoče, celo verjetno, da je imel Erjavec z neizgonom preprosto srečo.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov