Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
V štabih političnih strank so namreč napovedali, da bo komunikacija z bazo v veliki meri temeljila na rokovanju. Organizirali bodo avtobuse, zborovanja in srečanja v vsakem slovenskem kraju. Tam bodo politični favoriti preživeli kar nekaj časa in se rokovali z državljani. Povedano drugače: politični bogovi se bodo v letošnji predvolilni kampanji volilne baze zares dotaknili. Mimogrede pa bodo dejavni še na Facebooku.
Kaj je privedlo do tega?
Napoved rokovanja med politično kampanjo je manj pozornim ušla kot nekaj običajnega in normalnega; pa vendar ni tako! Rokovanje pri nas nima politične tradicije. Mogoče se politiki kdaj pa kdaj rokujejo med seboj, čeprav je tudi med njimi zadnje čase vedno bolj priljubljeno objemanje in poljubljanje, pa še kakšen skriven prostozidarski pozdrav … Samo rokovanje z volivci pa v našem prostoru nima dolge in plodne politične tradicije. Ali smo medleli, ali smo metali rožice, ali smo pozdravljali s stisnjeno pestjo, ali smo žugali s prstom. Taki odzivi so bili v preteklosti običajni pri srečevanju političnih elit in volivcev.
Z napovedjo rokovanja so se zgodili kar precejšnji premiki v politični ikonografiji in ne moremo drugače, kot da ugotovimo, da je to povezano z novimi rodovi političnih strategov v volilnih štabih strank. Tem so postale dostopne zahodnjaške, predvsem ameriške politične prakse, po katerih je rokovanje eden izmed temeljev politične tekme. Kot slišimo, imajo nekatere večje stranke oziroma prvokategorniški politiki celo ameriške oziroma zahodne svetovalce, vsi preostali pa si pomagajo s spletom ali mogoče z literaturo, ki so jo kupili ob pomoči spleta. Stisk roke, ki v Ameriki velja za zagotovljen glas, se tako seli tudi k nam.
Predvsem je zmotno mišljenje, da se nas vse skupaj ne tiče. Osnovna analiza pokaže, da ima tri četrtine Slovencev volilno pravico, od teh jih polovica ne gre na volišče in glede na to, da po vsej državi kandidira kar dvajset strank in list s številnimi kandidati v vseh volilnih okrajih, obstaja precejšnja statistična verjetnost, da vas v naslednjih dneh zaskoči kakšen politik ter vam začne stresati roko.
Psihologija za predvolilnim rokovanjem je nejasna; poskusimo vsaj približno ugotoviti, zakaj med tistim stiskanjem dlani rokovalec in rokovani stopita v obligacijsko politično razmerje.
Predvsem gre za prepričanje politika, da bo z rokovanjem vzpostavil osebni stik. Da bo človeka spoznal. Da bosta postala vsaj znanca, če že ne prijatelja … Mimogrede, za današnje čase, ko imamo na stotine prijateljev, ki jih nismo še niti videli, se taka domneva zdi popolnoma upravičena! Pri politikih z nekaj večjim egom gre celo za mnenje, da bo nekaj njihove božanskosti prešlo na običajnega človeka, zato bo živel in umrl srečen.
Drugo, za kar gre pri predvolilnem rokovanju, je politična kupčija, ki jo, kot vse preostale, spremlja stisk roke. “Ti meni, jaz tebi,” stoji v ozadju take trgovine … “Ti meni glas, jaz tebi kanalizacijo!” Po tej logiki si oba udeleženca “udarita v roke” in kot načelen človek, čeprav vas je nekdo zaskočil na veselici, nimate poguma, da na volitvah ne bi obkrožili njegovega imena.
Tretja razlaga intenzivnega predvolilnega rokovanja pa je nekoliko cmerava … Po tej razlagi stisk roke pomeni: “Oprosti mi!” Z izpeljanko: “Oprosti mi za naprej in za nazaj!” Predvolilno rokovanje kot opravičilo je sicer redko; če pa politik ni ravno možat, bi lahko kdo ponujeno roko razumel tudi v tem kontekstu.
Ob povedanem se zdi, da bodo molilci rok maja predvolilnemu dogajanju dodali sicer zanimiv, toda v bistvu nepomemben kolorit. Pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice; čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje.
Kot uči teorija, bi morali voliti strankarske programe, ne osebnosti. Medtem ko program (kolikor ga stranka sploh ima) izpričuje, za kaj se stranka zavzema in kako bi to dosegla, so osebe v ospredju le opij za ljudstvo.
Zrelo, razgledano in odgovorno volilnega telo bi tako moralo na prazniku demokracije voliti programe, ne pa ljudi. Vendar smo mi Slovenci bolj kilavo volilno telo. Smo samo Viole in Green Dragonsi … bolj ali manj ohlapno organizirani ter ves čas latentno nasilni navijači.
Predvolilno rokovanje, ki pravzaprav pomeni odmik od programa stranke ter primik h kultu osebnosti, bi morali v volilni zakonodaji označiti za nedemokratično potezo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
V štabih političnih strank so namreč napovedali, da bo komunikacija z bazo v veliki meri temeljila na rokovanju. Organizirali bodo avtobuse, zborovanja in srečanja v vsakem slovenskem kraju. Tam bodo politični favoriti preživeli kar nekaj časa in se rokovali z državljani. Povedano drugače: politični bogovi se bodo v letošnji predvolilni kampanji volilne baze zares dotaknili. Mimogrede pa bodo dejavni še na Facebooku.
Kaj je privedlo do tega?
Napoved rokovanja med politično kampanjo je manj pozornim ušla kot nekaj običajnega in normalnega; pa vendar ni tako! Rokovanje pri nas nima politične tradicije. Mogoče se politiki kdaj pa kdaj rokujejo med seboj, čeprav je tudi med njimi zadnje čase vedno bolj priljubljeno objemanje in poljubljanje, pa še kakšen skriven prostozidarski pozdrav … Samo rokovanje z volivci pa v našem prostoru nima dolge in plodne politične tradicije. Ali smo medleli, ali smo metali rožice, ali smo pozdravljali s stisnjeno pestjo, ali smo žugali s prstom. Taki odzivi so bili v preteklosti običajni pri srečevanju političnih elit in volivcev.
Z napovedjo rokovanja so se zgodili kar precejšnji premiki v politični ikonografiji in ne moremo drugače, kot da ugotovimo, da je to povezano z novimi rodovi političnih strategov v volilnih štabih strank. Tem so postale dostopne zahodnjaške, predvsem ameriške politične prakse, po katerih je rokovanje eden izmed temeljev politične tekme. Kot slišimo, imajo nekatere večje stranke oziroma prvokategorniški politiki celo ameriške oziroma zahodne svetovalce, vsi preostali pa si pomagajo s spletom ali mogoče z literaturo, ki so jo kupili ob pomoči spleta. Stisk roke, ki v Ameriki velja za zagotovljen glas, se tako seli tudi k nam.
Predvsem je zmotno mišljenje, da se nas vse skupaj ne tiče. Osnovna analiza pokaže, da ima tri četrtine Slovencev volilno pravico, od teh jih polovica ne gre na volišče in glede na to, da po vsej državi kandidira kar dvajset strank in list s številnimi kandidati v vseh volilnih okrajih, obstaja precejšnja statistična verjetnost, da vas v naslednjih dneh zaskoči kakšen politik ter vam začne stresati roko.
Psihologija za predvolilnim rokovanjem je nejasna; poskusimo vsaj približno ugotoviti, zakaj med tistim stiskanjem dlani rokovalec in rokovani stopita v obligacijsko politično razmerje.
Predvsem gre za prepričanje politika, da bo z rokovanjem vzpostavil osebni stik. Da bo človeka spoznal. Da bosta postala vsaj znanca, če že ne prijatelja … Mimogrede, za današnje čase, ko imamo na stotine prijateljev, ki jih nismo še niti videli, se taka domneva zdi popolnoma upravičena! Pri politikih z nekaj večjim egom gre celo za mnenje, da bo nekaj njihove božanskosti prešlo na običajnega človeka, zato bo živel in umrl srečen.
Drugo, za kar gre pri predvolilnem rokovanju, je politična kupčija, ki jo, kot vse preostale, spremlja stisk roke. “Ti meni, jaz tebi,” stoji v ozadju take trgovine … “Ti meni glas, jaz tebi kanalizacijo!” Po tej logiki si oba udeleženca “udarita v roke” in kot načelen človek, čeprav vas je nekdo zaskočil na veselici, nimate poguma, da na volitvah ne bi obkrožili njegovega imena.
Tretja razlaga intenzivnega predvolilnega rokovanja pa je nekoliko cmerava … Po tej razlagi stisk roke pomeni: “Oprosti mi!” Z izpeljanko: “Oprosti mi za naprej in za nazaj!” Predvolilno rokovanje kot opravičilo je sicer redko; če pa politik ni ravno možat, bi lahko kdo ponujeno roko razumel tudi v tem kontekstu.
Ob povedanem se zdi, da bodo molilci rok maja predvolilnemu dogajanju dodali sicer zanimiv, toda v bistvu nepomemben kolorit. Pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice; čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje.
Kot uči teorija, bi morali voliti strankarske programe, ne osebnosti. Medtem ko program (kolikor ga stranka sploh ima) izpričuje, za kaj se stranka zavzema in kako bi to dosegla, so osebe v ospredju le opij za ljudstvo.
Zrelo, razgledano in odgovorno volilnega telo bi tako moralo na prazniku demokracije voliti programe, ne pa ljudi. Vendar smo mi Slovenci bolj kilavo volilno telo. Smo samo Viole in Green Dragonsi … bolj ali manj ohlapno organizirani ter ves čas latentno nasilni navijači.
Predvolilno rokovanje, ki pravzaprav pomeni odmik od programa stranke ter primik h kultu osebnosti, bi morali v volilni zakonodaji označiti za nedemokratično potezo.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov