Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
V štabih političnih strank so namreč napovedali, da bo komunikacija z bazo v veliki meri temeljila na rokovanju. Organizirali bodo avtobuse, zborovanja in srečanja v vsakem slovenskem kraju. Tam bodo politični favoriti preživeli kar nekaj časa in se rokovali z državljani. Povedano drugače: politični bogovi se bodo v letošnji predvolilni kampanji volilne baze zares dotaknili. Mimogrede pa bodo dejavni še na Facebooku.
Kaj je privedlo do tega?
Napoved rokovanja med politično kampanjo je manj pozornim ušla kot nekaj običajnega in normalnega; pa vendar ni tako! Rokovanje pri nas nima politične tradicije. Mogoče se politiki kdaj pa kdaj rokujejo med seboj, čeprav je tudi med njimi zadnje čase vedno bolj priljubljeno objemanje in poljubljanje, pa še kakšen skriven prostozidarski pozdrav … Samo rokovanje z volivci pa v našem prostoru nima dolge in plodne politične tradicije. Ali smo medleli, ali smo metali rožice, ali smo pozdravljali s stisnjeno pestjo, ali smo žugali s prstom. Taki odzivi so bili v preteklosti običajni pri srečevanju političnih elit in volivcev.
Z napovedjo rokovanja so se zgodili kar precejšnji premiki v politični ikonografiji in ne moremo drugače, kot da ugotovimo, da je to povezano z novimi rodovi političnih strategov v volilnih štabih strank. Tem so postale dostopne zahodnjaške, predvsem ameriške politične prakse, po katerih je rokovanje eden izmed temeljev politične tekme. Kot slišimo, imajo nekatere večje stranke oziroma prvokategorniški politiki celo ameriške oziroma zahodne svetovalce, vsi preostali pa si pomagajo s spletom ali mogoče z literaturo, ki so jo kupili ob pomoči spleta. Stisk roke, ki v Ameriki velja za zagotovljen glas, se tako seli tudi k nam.
Predvsem je zmotno mišljenje, da se nas vse skupaj ne tiče. Osnovna analiza pokaže, da ima tri četrtine Slovencev volilno pravico, od teh jih polovica ne gre na volišče in glede na to, da po vsej državi kandidira kar dvajset strank in list s številnimi kandidati v vseh volilnih okrajih, obstaja precejšnja statistična verjetnost, da vas v naslednjih dneh zaskoči kakšen politik ter vam začne stresati roko.
Psihologija za predvolilnim rokovanjem je nejasna; poskusimo vsaj približno ugotoviti, zakaj med tistim stiskanjem dlani rokovalec in rokovani stopita v obligacijsko politično razmerje.
Predvsem gre za prepričanje politika, da bo z rokovanjem vzpostavil osebni stik. Da bo človeka spoznal. Da bosta postala vsaj znanca, če že ne prijatelja … Mimogrede, za današnje čase, ko imamo na stotine prijateljev, ki jih nismo še niti videli, se taka domneva zdi popolnoma upravičena! Pri politikih z nekaj večjim egom gre celo za mnenje, da bo nekaj njihove božanskosti prešlo na običajnega človeka, zato bo živel in umrl srečen.
Drugo, za kar gre pri predvolilnem rokovanju, je politična kupčija, ki jo, kot vse preostale, spremlja stisk roke. “Ti meni, jaz tebi,” stoji v ozadju take trgovine … “Ti meni glas, jaz tebi kanalizacijo!” Po tej logiki si oba udeleženca “udarita v roke” in kot načelen človek, čeprav vas je nekdo zaskočil na veselici, nimate poguma, da na volitvah ne bi obkrožili njegovega imena.
Tretja razlaga intenzivnega predvolilnega rokovanja pa je nekoliko cmerava … Po tej razlagi stisk roke pomeni: “Oprosti mi!” Z izpeljanko: “Oprosti mi za naprej in za nazaj!” Predvolilno rokovanje kot opravičilo je sicer redko; če pa politik ni ravno možat, bi lahko kdo ponujeno roko razumel tudi v tem kontekstu.
Ob povedanem se zdi, da bodo molilci rok maja predvolilnemu dogajanju dodali sicer zanimiv, toda v bistvu nepomemben kolorit. Pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice; čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje.
Kot uči teorija, bi morali voliti strankarske programe, ne osebnosti. Medtem ko program (kolikor ga stranka sploh ima) izpričuje, za kaj se stranka zavzema in kako bi to dosegla, so osebe v ospredju le opij za ljudstvo.
Zrelo, razgledano in odgovorno volilnega telo bi tako moralo na prazniku demokracije voliti programe, ne pa ljudi. Vendar smo mi Slovenci bolj kilavo volilno telo. Smo samo Viole in Green Dragonsi … bolj ali manj ohlapno organizirani ter ves čas latentno nasilni navijači.
Predvolilno rokovanje, ki pravzaprav pomeni odmik od programa stranke ter primik h kultu osebnosti, bi morali v volilni zakonodaji označiti za nedemokratično potezo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
V štabih političnih strank so namreč napovedali, da bo komunikacija z bazo v veliki meri temeljila na rokovanju. Organizirali bodo avtobuse, zborovanja in srečanja v vsakem slovenskem kraju. Tam bodo politični favoriti preživeli kar nekaj časa in se rokovali z državljani. Povedano drugače: politični bogovi se bodo v letošnji predvolilni kampanji volilne baze zares dotaknili. Mimogrede pa bodo dejavni še na Facebooku.
Kaj je privedlo do tega?
Napoved rokovanja med politično kampanjo je manj pozornim ušla kot nekaj običajnega in normalnega; pa vendar ni tako! Rokovanje pri nas nima politične tradicije. Mogoče se politiki kdaj pa kdaj rokujejo med seboj, čeprav je tudi med njimi zadnje čase vedno bolj priljubljeno objemanje in poljubljanje, pa še kakšen skriven prostozidarski pozdrav … Samo rokovanje z volivci pa v našem prostoru nima dolge in plodne politične tradicije. Ali smo medleli, ali smo metali rožice, ali smo pozdravljali s stisnjeno pestjo, ali smo žugali s prstom. Taki odzivi so bili v preteklosti običajni pri srečevanju političnih elit in volivcev.
Z napovedjo rokovanja so se zgodili kar precejšnji premiki v politični ikonografiji in ne moremo drugače, kot da ugotovimo, da je to povezano z novimi rodovi političnih strategov v volilnih štabih strank. Tem so postale dostopne zahodnjaške, predvsem ameriške politične prakse, po katerih je rokovanje eden izmed temeljev politične tekme. Kot slišimo, imajo nekatere večje stranke oziroma prvokategorniški politiki celo ameriške oziroma zahodne svetovalce, vsi preostali pa si pomagajo s spletom ali mogoče z literaturo, ki so jo kupili ob pomoči spleta. Stisk roke, ki v Ameriki velja za zagotovljen glas, se tako seli tudi k nam.
Predvsem je zmotno mišljenje, da se nas vse skupaj ne tiče. Osnovna analiza pokaže, da ima tri četrtine Slovencev volilno pravico, od teh jih polovica ne gre na volišče in glede na to, da po vsej državi kandidira kar dvajset strank in list s številnimi kandidati v vseh volilnih okrajih, obstaja precejšnja statistična verjetnost, da vas v naslednjih dneh zaskoči kakšen politik ter vam začne stresati roko.
Psihologija za predvolilnim rokovanjem je nejasna; poskusimo vsaj približno ugotoviti, zakaj med tistim stiskanjem dlani rokovalec in rokovani stopita v obligacijsko politično razmerje.
Predvsem gre za prepričanje politika, da bo z rokovanjem vzpostavil osebni stik. Da bo človeka spoznal. Da bosta postala vsaj znanca, če že ne prijatelja … Mimogrede, za današnje čase, ko imamo na stotine prijateljev, ki jih nismo še niti videli, se taka domneva zdi popolnoma upravičena! Pri politikih z nekaj večjim egom gre celo za mnenje, da bo nekaj njihove božanskosti prešlo na običajnega človeka, zato bo živel in umrl srečen.
Drugo, za kar gre pri predvolilnem rokovanju, je politična kupčija, ki jo, kot vse preostale, spremlja stisk roke. “Ti meni, jaz tebi,” stoji v ozadju take trgovine … “Ti meni glas, jaz tebi kanalizacijo!” Po tej logiki si oba udeleženca “udarita v roke” in kot načelen človek, čeprav vas je nekdo zaskočil na veselici, nimate poguma, da na volitvah ne bi obkrožili njegovega imena.
Tretja razlaga intenzivnega predvolilnega rokovanja pa je nekoliko cmerava … Po tej razlagi stisk roke pomeni: “Oprosti mi!” Z izpeljanko: “Oprosti mi za naprej in za nazaj!” Predvolilno rokovanje kot opravičilo je sicer redko; če pa politik ni ravno možat, bi lahko kdo ponujeno roko razumel tudi v tem kontekstu.
Ob povedanem se zdi, da bodo molilci rok maja predvolilnemu dogajanju dodali sicer zanimiv, toda v bistvu nepomemben kolorit. Pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice; čeprav se zdi, da je rokovalsko prebijanje skozi volilno bazo korak bliže k neposredni demokraciji, je pravzaprav odmik od nje.
Kot uči teorija, bi morali voliti strankarske programe, ne osebnosti. Medtem ko program (kolikor ga stranka sploh ima) izpričuje, za kaj se stranka zavzema in kako bi to dosegla, so osebe v ospredju le opij za ljudstvo.
Zrelo, razgledano in odgovorno volilnega telo bi tako moralo na prazniku demokracije voliti programe, ne pa ljudi. Vendar smo mi Slovenci bolj kilavo volilno telo. Smo samo Viole in Green Dragonsi … bolj ali manj ohlapno organizirani ter ves čas latentno nasilni navijači.
Predvolilno rokovanje, ki pravzaprav pomeni odmik od programa stranke ter primik h kultu osebnosti, bi morali v volilni zakonodaji označiti za nedemokratično potezo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov