Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov