Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Bog, himna, užaljenost in pivo so bile osrednje misli govorcev ob včerajšnjem prazniku
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Predsednik parlamenta Matej Tonin je na koncu svojega govora dejal: “Bog živi Slovenijo!”
Predsednik države Borut Pahor je ob koncu svojega govora dejal: “Srečno, Slovenija!”
Predsednik vlade Miro Cerar je pri koncu svoje poslanice dejal: “Želim vam vse dobro!”
Državljan Franc K. je proti koncu piknika dejal: “Madona, kje je pivo?”
Zdaj pa k analizi posameznih nastopov.
Predsednik parlamenta pravzaprav ni izrekel poslanice ob prazniku, temveč smo za to neavtorizirano razglasili kar njegov inavguracijski govor. Kajti zadovoljni moramo biti, da predsednika parlamenta sploh imamo.
Bilo bi na moč sramotno, če bi praznik dočakali brez ene veje oblasti, še sploh, ker so tudi ostale veje bolj trhle; pa so deviški poslanci zmogli enotnost, modrost in vizijo ter brez težav izvolili Tonina za predsednika parlamenta.
Vemo, da se zadnjim besedam posveča preveč pozornosti, a na nek način sporočajo kredo govorečega in tej simboliki se Tonin ni izneveril. Pripeljal je Boga v parlament in prav je tako. Večina Slovencev je katoličanov in čeprav je Cerkev ločena od države, nikjer ne piše, da mora biti ločena tudi od parlamenta. Tako je Tonin samo materializiral tiho željo katolištva, da pride Bog v slovenski parlament. Kajti če je Bog prisoten ob inavguracijah na najvišje državne položaje v številnih zahodnih demokratičnih deželah, je prav, da sedi v prvi vrsti tudi pri nas. Tonin je imel dve možnosti, ko se je odločal, katero pobožno krilatico izbrati. Lahko bi dejal: “Bog varuj Slovenijo,” kar bi bila prva izbira ženičk na koru in vidnih predstavnikov slovenske vojske in policije – a namesto varnosti je modro izbral: “Bog živi Slovenijo!”
Seveda ne gre za unikum; z “Bog živi” so v javni prostor vstopali največji umi slovenstva! Od Prešerna do Modrijanov, in če je bilo dovoljeni njim, bodi dovoljeno tudi Toninu.
Neodgovorjena ostaja samo podrobnost; ker je Tonin začasni predsednik parlamenta, ni jasno, ali “Bog živi Slovenijo” velja za ves čas, ali smo blaženi samo začasno!
Zadnje besede predsednika republike, povedane na državni proslavi, so se glasile: “Srečno Slovenija!” Vsi tisti, ki menite, da je predsednik vede ali nevede citiral Vandota in njegov vzklik “Srečno, Kekec!”, se bridko motite. In to samo zato, ker niste dovolj pozorno, ali pa sploh ne, poslušali Pahorjevega govora v celoti. Intonacija oziroma glavni poudarki govora so bili enotnost, sprava in sreča med Slovenci. Kar pa nas privede do presenetljive ugotovitve … Če je Tonin ob svoji inavguraciji citiral začetek pete kitice Prešernove Zdravljice, ki se po “Bog živi” nadaljuje v feminističnih tonih, je Pahor v svojem govoru uporabil četrto kitico, ki se začne z “edinostjo, srečo in spravo”.
Tako sta se tako predsednik republike kot predsednik parlamenta gibala v varnem okolju državne himne; ker so ob neštetih priložnostih prejšnje dni tako ali drugače intonirali še sedmo kitico, je bila Prešernova mojstrovina pretekle dni v celoti realizirana.
Ostane nam le še dvoje. Najti himnične elemente v zadnjih besedah poslanice predsednika vlade in himnične elemente v zadnjih besedah državljana Franca K.
Predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, je svojo poslanico posnel v Bruslju. Kjer je strahovito pihalo, objavil pa jo je na Facebooku. Končal je s: “Čestitam vam za praznik in želim vse dobro!” V izjavi očitno ni nič Prešerna, je pa v njej ogromno Bruslja. Povedano drugače: državljani bi se bolje počutili, če bi predsednik vlade sedel v Ljubljani in izjavil: “Čestitam nam za praznik in nam želim vse dobro!” Osebni zaimki, množina in dajalnik pa v paketu iz Bruslja zvenijo precej zlovešče. Predsednik nam je na simbolni ravni dal vedeti, da je z nami opravil. Najbrž zaradi užaljenosti, ker smo mu dali vedeti, da smo z njim opravili.
Je pa res, da predsednik vlade opravlja tekoče posle in bog ve, ali poslanice spadajo mednje.
In zdaj še zadnje besede državljana Franca K. ob državnem prazniku. Dejal je: “Kje je pivo?”
Če se zdijo komu te besede banalne, deplasirane in celo neprimerne, bomo pri tem izjemoma navedli še predzadnje besede, samo zaradi konteksta. Te pa so bile: “Kje so čevapi?”
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov