Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Neveljaven email naslov