Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov