Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Piše: Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite ali preberite
Danes pa nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.
Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: “Ne priporočamo otrokom do 12 let!” Kar pa seveda ne bi imelo smisla.
Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej …V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto, da so ležali v kotu bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.
Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.
Skratka pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike … Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo veze z Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.
A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.
Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.
Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.
Kaj je največji greh sodobnega novinarja? “I, kaj?” Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.
Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.
Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da “živela sta srečno vse do konca svojih dni” velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Piše: Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite ali preberite
Danes pa nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.
Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: “Ne priporočamo otrokom do 12 let!” Kar pa seveda ne bi imelo smisla.
Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej …V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto, da so ležali v kotu bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.
Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.
Skratka pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike … Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo veze z Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.
A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.
Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.
Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.
Kaj je največji greh sodobnega novinarja? “I, kaj?” Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.
Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.
Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da “živela sta srečno vse do konca svojih dni” velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov