Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba
Danes začenjamo v žlahtni maniri slovenskega stand upa s šalo: “Boris Kobal je dosegel komedijantsko nirvano – nikoli ga nihče več ne bo jemal resno!”
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.
Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.
Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!
Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa “špas teater”, ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.
Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.
Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: “Kako si mogel!”
Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …
“I, seveda jo je imel!” Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim “obdelano po ti francoski …” in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.
Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.
Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba
Danes začenjamo v žlahtni maniri slovenskega stand upa s šalo: “Boris Kobal je dosegel komedijantsko nirvano – nikoli ga nihče več ne bo jemal resno!”
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.
Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.
Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!
Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa “špas teater”, ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.
Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.
Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: “Kako si mogel!”
Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …
“I, seveda jo je imel!” Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim “obdelano po ti francoski …” in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.
Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.
Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Neveljaven email naslov