Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja
Ker se bliža vitranška strmina je potrebno nekaj žaltavih razdreti o vsakoletnem gnezdenju svetovnega pokala na gorenjskem. Zadeva je zaskrbljujoča. Na tekme prihaja manj obiskovalcev kot včasih. Kar je sicer razumljivo, saj jih je včasih prihajalo nenormalno dosti. Pol države. Organizatorje je zaskrbelo in domislili so si izvirnega načina, kako privabiti gledalce. Če prideš na tekmo s slovensko zastavo, imaš brezplačen vstop. Ob pogoju, da je zastava visoka najmanj šestdeset centimetrov. Prakso so poskusili že pokal ali dva nazaj in je delovalo.
Zato vztrajajo pri zastavo-vstopnici tudi letos. Do sedaj smo v naši redakciji kot fanatični ljubitelji smučanja molčali, letos je ob tej šegi potrebno razčistiti nejasnosti. Namreč; organizatorji so nehote odprli nekaj zanimivih razprav, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
Najprej k razlogom, ki odvračajo gledalce od ogleda tekme. Na smučanje se je enostavno zgrnilo preveč negativnosti, da bi ljudi ta šport še privlačil množično kot nekoč. Snežna belina je popackana s grozljivimi poškodbami športnikov in zaradi tega je smučanje dobilo podobo antičnega gladiatorstva; le tega dovoljujeta ter celo vzpodbujata smučarska industrija in okostenela zveza. Nato so tu zelene zime, socialna diferenciacija smučanja in najverjetneje tudi relativna uspešnost slovenskih športnikov v pred nekaj desetletji še pri nas obrobnih športih. Iz tega zornega kota je zastavonoški pristop kranjskogorskih organizatorjev k trženju tekme povsem opravičljiv. Kar je zanimivo, so teoretične izpeljanke marketinške akcije in se tičejo bolj zastave, kot vstopnice.
Gre pa tako. Končno smo po zaslugi Pokala Vitranc izvedeli koliko velja slovenska zastava! Njena nabavna cena se sicer razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, od materiala do materiala in od velikosti do velikosti. Nabavna cena pa jasno ne pomeni njene dejanske vrednosti; zastave so namreč mogočen simbol. Ko pa zastava postane ekvivalent denarju, ko pride na trg tako rekoč, postane blago …
Kalkulacija je naslednja; cena vstopnice za ogled tekme Pokala Vitranc je v predprodaji 10 evrov, na dan tekme pa 15 evrov. Govorimo o stojiščih, ne o tribuni za katero je karta 30 evrov. Še manj o Vipu, kjer je karta 150 evrov. Predsednik republike, ki ima, predvidevamo Vip vstopnico in ob njej še zastavo je izjema. Pride z zastavo, dajo mu pa Vip …
V Podkorenu tako slovenska zastava, ki velja kot vstopnica postane blago in kot pravijo ekonomisti dobi menjalno vrednost. Zastava kot blago velja natančno 15 evrov, kar je dobro vedeti. Ko bo po skorajšnjem sesutju civilizacije prišlo do ponovne vzpostavitve blagovne menjave, boste dobili za slovensko zastavo blaga v vrednosti petnajstih evrov … Po današnjih cenah prehrambnih izdelkov, si boste lahko z zastavo po kataklizmi sestavili kar lepo potrošniško košarico. Dvanajst kilogramov krompirja recimo. Mora pa biti zastava višja, kot 60 centimetrov. Zanimivo, da transformaciji iz simbola v blago ne sledijo ostali šampijoni slovenske državnosti. Himna recimo … Povsem jasno je, da bi Zdravljica na Evrosongu prinesla Sloveniji zmago in da bi bil grb na tekaških copatah in trenirkah oblikovalski presežek … in tako naprej in tako nazaj.
Ampak vse to so trivialnosti, ki nimajo nobene zveze z resničnimi razlogi eksperimenta z vitranško zastavo. Ko se razmišljujoči vpraša, čemu bi se organizatorji odrekli petnajstim evrom, ki jih izgubijo z vsako zastavo, ne najde pravega razloga. Razen seveda domoljubja. Podobno usekani poskusi so bili že prej. Nekoč je ena političnih opcij predlagala, da država podari zastavo vsakemu paru, ki se poroči; pa so potem, zaradi grozečega skrunjenja zastave ob ločitvi, predlog preklicali.
Manj vstopnic za več zastav korenini v isti prsti. Zasuti televizijske kadre s Slovenskimi zastavami in s tem pokazati tujini, da tod živimo bogaboječi, ki nam je zastava pomemben in sveti simbol.
Domoljubna patetika, ki se zgleduje po podobnih vzorih z one strani luže. Tam je zastava prav tako malikovana in potem s toliko večjo strastjo omadeževana po državah tretjega sveta, ki jim je dovolj svetovnega hegemona.
Tako je tudi pri nas kranjskogorsko umetno vzpodbujanje domoljubja v bolečem nasprotju s prakso, po kateri ob praznikih vedno manj ljudi izobeša zastave …kajti spoštovanje zastave mora biti obojestransko. Ko državljan pokaže spoštovanje do države z izobešanjem zastave se pričakuje, da vsaj kdaj pa kdaj, pa čeprav za trenutek tudi država pokaže spoštovanje do državljana. Tako pa lahko za Dan državnosti izobesimo ali zastavo, ali pa kranjskogorsko vstopnico za 15 evrov pa bo odnos države do državljanov identičen …
Pred leti je ena tujih pivovarn na tekmi Zlate lisice v Mariboru ob vstopnici vsakemu obiskovalcu podarila še čepico. Na čepici je bil kakopak logotip pivovarne. Dve uri prenosa je kamera nudila pivovarni brezplačno reklamo, ko so se kamor je segel pogled, širile zelene pivovarniške kapice. Kasneje so menda takšno reklamiranje prepovedali. Ker je neetično. Letos bodo cilj v Podkorenu prekrivale slovenske zastave. Kamorkoli seže pogled. Hvala bogu sta Hadalin in Kranjec odlična, tako da bo manipulacija nekaj znosnejša.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Neveljaven email naslov