Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Mladina je užalila madžarskega predsednika vlade. Vsi ostali mediji smo vsaj malo ljubosumni, kajti svoboda tiska je prinesla neprijetno prakso, da je predsednike težko užaliti
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika vlade do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Žalitev – predsednika Madžarske so na naslovnici prikazali kot nacističnega diktatorja s slovensko peto kolono ob nogah – je bila sicer posrečena; a nič takšnega, kar Mladina ne bi že kdaj objavila. Z žalitvijo pa so novinarski kolegi odprli nišo, ki jo lahko opotekajoči se slovenski tisk z veseljem uporabi. Kajti kar nekaj predsednikov oziroma vrhunskih politikov v sosednjih državah se zdi godnih za žalitev. V Italiji, kjer bo fašizem kot kaže spet obilno obrodil, tako ali tako, na Hrvaškem vlada galerija grotesknih tipov, Avstrijci imajo v vladi desničarje in populiste. Ob visokih nakladah, burnih debatah in užaljenih diplomatskih notah, ki bodo uspevale ob vrsti žalitev sosednjih politikov, si moramo zastaviti bistveno vprašanje: “Kako je mogoče, da se sprijene ideologije iz tridesetih let dvajsetega stoletja vračajo na politični parket sosednjih držav, le pri nas je vse v najlepšem redu?” In ko razmišljamo o nenavadnem naključju, kako je Slovenja otok miru sredi populističnega oceana, si zastavimo še bolj temeljno vprašanje: “Kaj je zdaj s temi Madžari!”
Teoretiki zarot brez večjih težav vlečejo vzporednice med sodobnostjo in predvečerom velike vojne. “Spet bo počilo,” nam prerokujejo in pojasnjujejo, kaj vse je danes natančno enako, kot je bilo tudi leta 1939. No, takrat niso imeli rock´n´rolla – danes ga na srečo imamo. In v košarici vzporednic se nujno najde tudi zemljevid, ki ga imamo v glavi vsi kolikor toliko uspešni dijaki četrtega razreda osnovne šole. Slovenija, razkosana med tremi okupatorji: Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
“Danes je spet enako – črnosrajčnik, rjavosrajčnik in Madžar stegujejo svoje skrivenčene prste po sveti slovenski zemlji!” O prvih dveh takrat in danes vemo vse. O fašističnem zatiranju med vojnama, o Bazovici, o hrepenenju primorskega naroda. Prav tako vemo o nemški okupaciji, o ponemčevanju in seveda o medvojnem terorju. Dejstva, ki jih pijemo z materinim mlekom in jih nato podrignemo v kurikulum. Toda: “Kaj je zdaj s temi Madžari?”
O tem, zakaj so Madžari naši zakleti sovragi in kako so rezali rane v narodovo telo ter čemu se jih moramo ponovno bati, si nismo na jasnem. Vemo le to, da so Madžari na vzhodu, vzhod pa bi bil brez toplic in Vlada Kreslina nekaj povsem obrobnega. Slovenski zgodovinski, civilizacijski in razvojni fokus je na zahodu. Ob tem je Slovenija alpinofilska družba in poznavanje zgodovine Prekmurja v dvajsetem stoletju je celo med izobraženim delom javnosti neprimerno slabše kot poznavanje zgodovine Primorske v tistem času … Pa ne trdimo, da gre za kakorkoli vzpodbujeno stanje – le vzhod države je zadnjega pol stoletja odločevalcem v prestolnici civilizacijsko povsem tuj.
Če pa bi se poznavanje zgodovine Prekmurja kdaj po naključju izboljšalo, bi lahko Slovenca zaskrbelo, in ta skrb bi večkrat prekašala morebitno zaskrbljenost zaradi italijanskih ali germanskih operetnih nacionalizmov. Na kratko; Madžari niso nikoli preboleli Trianonske mirovne pogodbe. Mirovne pogodbe kot celote in tako tudi dela, ki se je nanašal na slovanski živelj v t. i. Slovenski krajini!
Zgodovina slovensko-madžarskih odnosov je zgodovina madžarskih naporov za izničenje oziroma revizijo mirovne pogodbe iz leta 1920. Ta težnja je vodila madžarsko politiko do sosed vse dvajseto stoletje, pri nas pa je bila najbolj izražena med okupacijo …
Včasih jasna, včasih prikrita revizija Trianona je z Orbanom ponovno vstala. Ob tem se pojavljajo še kataklizmične govorice o izteku veljavnosti pogodbe po sto letih in v prestrašeni pokrajini padajo na plodna tla bifejev … Razumni lahko naslovnico Mladine in žolčne reakcije nanjo povsem drugače razume, ako jo postavi v miselni kontekst obujenih sanj o veliki Madžarski. Hočemo poudariti, da je diplomatska nota na Mladinino naslovnico v Ljubljani razumljena povsem drugače, kot je razumljena v Murski Soboti. Ali v Lendavi. V Ljubljani protestno noto razumejo kot politiko, v Prekmurju pa protestno noto razumejo kot prihodnost.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Mladina je užalila madžarskega predsednika vlade. Vsi ostali mediji smo vsaj malo ljubosumni, kajti svoboda tiska je prinesla neprijetno prakso, da je predsednike težko užaliti
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika vlade do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Žalitev – predsednika Madžarske so na naslovnici prikazali kot nacističnega diktatorja s slovensko peto kolono ob nogah – je bila sicer posrečena; a nič takšnega, kar Mladina ne bi že kdaj objavila. Z žalitvijo pa so novinarski kolegi odprli nišo, ki jo lahko opotekajoči se slovenski tisk z veseljem uporabi. Kajti kar nekaj predsednikov oziroma vrhunskih politikov v sosednjih državah se zdi godnih za žalitev. V Italiji, kjer bo fašizem kot kaže spet obilno obrodil, tako ali tako, na Hrvaškem vlada galerija grotesknih tipov, Avstrijci imajo v vladi desničarje in populiste. Ob visokih nakladah, burnih debatah in užaljenih diplomatskih notah, ki bodo uspevale ob vrsti žalitev sosednjih politikov, si moramo zastaviti bistveno vprašanje: “Kako je mogoče, da se sprijene ideologije iz tridesetih let dvajsetega stoletja vračajo na politični parket sosednjih držav, le pri nas je vse v najlepšem redu?” In ko razmišljamo o nenavadnem naključju, kako je Slovenja otok miru sredi populističnega oceana, si zastavimo še bolj temeljno vprašanje: “Kaj je zdaj s temi Madžari!”
Teoretiki zarot brez večjih težav vlečejo vzporednice med sodobnostjo in predvečerom velike vojne. “Spet bo počilo,” nam prerokujejo in pojasnjujejo, kaj vse je danes natančno enako, kot je bilo tudi leta 1939. No, takrat niso imeli rock´n´rolla – danes ga na srečo imamo. In v košarici vzporednic se nujno najde tudi zemljevid, ki ga imamo v glavi vsi kolikor toliko uspešni dijaki četrtega razreda osnovne šole. Slovenija, razkosana med tremi okupatorji: Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
“Danes je spet enako – črnosrajčnik, rjavosrajčnik in Madžar stegujejo svoje skrivenčene prste po sveti slovenski zemlji!” O prvih dveh takrat in danes vemo vse. O fašističnem zatiranju med vojnama, o Bazovici, o hrepenenju primorskega naroda. Prav tako vemo o nemški okupaciji, o ponemčevanju in seveda o medvojnem terorju. Dejstva, ki jih pijemo z materinim mlekom in jih nato podrignemo v kurikulum. Toda: “Kaj je zdaj s temi Madžari?”
O tem, zakaj so Madžari naši zakleti sovragi in kako so rezali rane v narodovo telo ter čemu se jih moramo ponovno bati, si nismo na jasnem. Vemo le to, da so Madžari na vzhodu, vzhod pa bi bil brez toplic in Vlada Kreslina nekaj povsem obrobnega. Slovenski zgodovinski, civilizacijski in razvojni fokus je na zahodu. Ob tem je Slovenija alpinofilska družba in poznavanje zgodovine Prekmurja v dvajsetem stoletju je celo med izobraženim delom javnosti neprimerno slabše kot poznavanje zgodovine Primorske v tistem času … Pa ne trdimo, da gre za kakorkoli vzpodbujeno stanje – le vzhod države je zadnjega pol stoletja odločevalcem v prestolnici civilizacijsko povsem tuj.
Če pa bi se poznavanje zgodovine Prekmurja kdaj po naključju izboljšalo, bi lahko Slovenca zaskrbelo, in ta skrb bi večkrat prekašala morebitno zaskrbljenost zaradi italijanskih ali germanskih operetnih nacionalizmov. Na kratko; Madžari niso nikoli preboleli Trianonske mirovne pogodbe. Mirovne pogodbe kot celote in tako tudi dela, ki se je nanašal na slovanski živelj v t. i. Slovenski krajini!
Zgodovina slovensko-madžarskih odnosov je zgodovina madžarskih naporov za izničenje oziroma revizijo mirovne pogodbe iz leta 1920. Ta težnja je vodila madžarsko politiko do sosed vse dvajseto stoletje, pri nas pa je bila najbolj izražena med okupacijo …
Včasih jasna, včasih prikrita revizija Trianona je z Orbanom ponovno vstala. Ob tem se pojavljajo še kataklizmične govorice o izteku veljavnosti pogodbe po sto letih in v prestrašeni pokrajini padajo na plodna tla bifejev … Razumni lahko naslovnico Mladine in žolčne reakcije nanjo povsem drugače razume, ako jo postavi v miselni kontekst obujenih sanj o veliki Madžarski. Hočemo poudariti, da je diplomatska nota na Mladinino naslovnico v Ljubljani razumljena povsem drugače, kot je razumljena v Murski Soboti. Ali v Lendavi. V Ljubljani protestno noto razumejo kot politiko, v Prekmurju pa protestno noto razumejo kot prihodnost.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Neveljaven email naslov