Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Tokrat o velikem veselju slovenske politične desnice, ki ga ta goji do grafičnega oblikovanja
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno, a o tem kdaj drugič. Mogoče v posebnem prispevku, kjer bomo pojasnili, kako si tudi slovenska politična levica rada strelja v koleno.
Torej o obcestnih plakatih. “Jumboti” jim rečemo po domače, kar pa ne pomeni, da govorimo o ogromnih letalih. O obcestnih plakatih je vse razložilo že znamenito znanstvenofantastično delo “Reklamokracija” in podoba je, da so si to klasiko v slovenski politični desnici podrobno prebrali. Kajti distopični svet z agresivnim oglaševanjem po naravi krotko slovensko prebivalstvo kot kaže vedno znova preseneti. Manj opazno se je začelo že ob evropskih volitvah. Takrat še sveža, a zato nič manj ambiciozna stranka Domovinska liga si je za svojo evropsko kampanjo izmislila slogan: “Ne obrni hrbta domovini!” Ker kot mlada stranka niso zmogli dovolj denarja za oglasni prostor, je izjemno inovativnih plakatov s tem sloganom bilo sorazmerno malo.
So pa stali na strateških mestih; recimo nekaj pred Krtino, kjer se vsako jutro množice vzhodnjakov napol užaljeno, napol zaspano vozi na tlako v prestolnico. In če je slogan domiseln – ker kdo si, če obrneš hrbet domovini! – je bila grafična podoba še bolj zanimiva.
Na fotografiji je izjemno privlačno dekle. Ki obrača hrbet fotografu, le malo kuka prek ramena. Dekle je oblečeno v nekakšen telovadni dres, kot bi bila vaditeljica aerobike ali kaj podobnega. In najbolj na fotografiji, če nam dovolite neprikriti seksizem, izstopa zadnjica. Res eden najlepših primerkov svoje vrste in čeprav je tudi mišičasti hrbet po svoje privlačen, je bila brez dvoma suverenistična zadnjica tista, ki je stranki prinesla 1,71 odstotka na evropskih volitvah. A grafično oblikovanje slovenske politične desnice, ki zaznamuje letošnjo pomlad, se je s tem šele začelo. Pred dnevom državnosti so po Sloveniji vzniknili plakati, na katerih nam državljanom stranka SDS čestita ob prazniku. Na fotografijah je vojak Jugoslovanske ljudske armade, ki se z dvignjenimi rokami ves poražen predaja.
Na osnovni ravni je vse jasno. Predsednik SDS je vojni zmagovalec in simbolično je prav Janez Janša tisti, ki se mu vojak predaja. Gre torej za povsem legitimno politično sporočilo ali zgodovinski opomnik, kdo je kdo …
Janša se je kot mnogi drugi komuniciranja s plakati najverjetneje naučil med plakatno afero iz leta 1987. Mimogrede; parafraza štafete mladosti na plakatu je prav tako pomemben kamenček slovenske osamosvojitve. In ob njej še na tisoče drugih kamenčkov. Pisateljska ustava, odbor za varstvo človekovih pravic, rojevanje civilne družbe, zborovanje v Cankarjevem domu … kup dogodkov, ljudi in naporov je pripeljalo do osamosvojitve. Zato se zdi plakat z vojakom, ki se predaja, povedno nekoliko omejen. Vojaška akcija je bila pomemben, nikakor pa ne edini akt osamosvojitve. Če junijsko praznovanje razumemo kot rojstni dan naše države, bi parafrazirali, da se plakat in čestitka – kot tudi celotna ideologija SDS – ukvarjata izključno s češnjo, namesto da bi se s celotno torto.
Še naprej, na druge povedne ravni plakata. Cilj je bil šokirati, razdvajati, jeziti. Take stvari, ki pa v politiki uspevajo zadnjih nekaj tisočletij.
A razen pacientov, ki imajo predpisano vsakodnevno terapijo na Twitterju, plakat ni povzročil nekega večjega razburjenja. Ljudje bolj kot o junaški zmagi razmišljajo, kako premostiti ponedeljek, ki jih ves delaven loči od prazničnega torka.
Še več; že ob postavitvi je bilo jasno, da plakat ne bo visel neopazen niti v državah, ki so bile pred skoraj tremi desetletji agresorji. Na Balkanu si je plakat, vsaj po zapisih v medijih, prislužil samo prizanesljiv posmeh. Povedano drugače: nekako dvomimo, da je s plakatom uspelo SDS pridobiti 1,7 odstotka podpore, kot je z zadnjico uspelo Domovinski ligi …
In še zadnja raven tega potovanja v politični purgatorij. Po nepreverjenih podatkih – žal je raziskovalni oddelek naše skromne oddaje kadrovsko podhranjen – je vojak, ki se na fotografiji predaja, Slovenec.
Ne samo, da je situacija tako nepreverjeno absurdna – Slovenija praznuje državnost ob slovenskem vojaku, ki se predaja slovenski vojski – je tudi značilna. Ves slovenski univerzum je preklan zaradi tega, ker so se ali se niso v določenem zgodovinskem trenutku Slovenci predali Slovencem.
Ob tem pa je neprimernost fotografije izpričana tudi še v enem, danes pozabljenem zgodovinskem dogodku. Približno ob istem času, ko je fotografija nastala, so se po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, organizirali starši, ki so hoteli, da njihovi sinovi pridejo iz vojske, kjer so bili na služenju obveznega vojaškega roka. Z drugimi besedami; z vojsko, vojno, osamosvojitvijo in podobnimi kolobocijami velika večina jugoslovanske naborniške vojske ni hotela imeti nič. Klavnico, ki je sledila v devetdesetih, so v glavnem organizirali fanatiki in bedaki, primitivna drhal, ki se je v času slovenske osamosvojitvene vojne šele organizirala.
In za konec: slovenska politična desnica bo še naprej z javnostjo komunicirala s pomočjo obcestnih plakatov. Po eni strani bolje, da oni kot pa trgovske verige. A bi predlagali, da se raje držijo ženskih zadnjic kot pa naborniških vojakov.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Tokrat o velikem veselju slovenske politične desnice, ki ga ta goji do grafičnega oblikovanja
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno, a o tem kdaj drugič. Mogoče v posebnem prispevku, kjer bomo pojasnili, kako si tudi slovenska politična levica rada strelja v koleno.
Torej o obcestnih plakatih. “Jumboti” jim rečemo po domače, kar pa ne pomeni, da govorimo o ogromnih letalih. O obcestnih plakatih je vse razložilo že znamenito znanstvenofantastično delo “Reklamokracija” in podoba je, da so si to klasiko v slovenski politični desnici podrobno prebrali. Kajti distopični svet z agresivnim oglaševanjem po naravi krotko slovensko prebivalstvo kot kaže vedno znova preseneti. Manj opazno se je začelo že ob evropskih volitvah. Takrat še sveža, a zato nič manj ambiciozna stranka Domovinska liga si je za svojo evropsko kampanjo izmislila slogan: “Ne obrni hrbta domovini!” Ker kot mlada stranka niso zmogli dovolj denarja za oglasni prostor, je izjemno inovativnih plakatov s tem sloganom bilo sorazmerno malo.
So pa stali na strateških mestih; recimo nekaj pred Krtino, kjer se vsako jutro množice vzhodnjakov napol užaljeno, napol zaspano vozi na tlako v prestolnico. In če je slogan domiseln – ker kdo si, če obrneš hrbet domovini! – je bila grafična podoba še bolj zanimiva.
Na fotografiji je izjemno privlačno dekle. Ki obrača hrbet fotografu, le malo kuka prek ramena. Dekle je oblečeno v nekakšen telovadni dres, kot bi bila vaditeljica aerobike ali kaj podobnega. In najbolj na fotografiji, če nam dovolite neprikriti seksizem, izstopa zadnjica. Res eden najlepših primerkov svoje vrste in čeprav je tudi mišičasti hrbet po svoje privlačen, je bila brez dvoma suverenistična zadnjica tista, ki je stranki prinesla 1,71 odstotka na evropskih volitvah. A grafično oblikovanje slovenske politične desnice, ki zaznamuje letošnjo pomlad, se je s tem šele začelo. Pred dnevom državnosti so po Sloveniji vzniknili plakati, na katerih nam državljanom stranka SDS čestita ob prazniku. Na fotografijah je vojak Jugoslovanske ljudske armade, ki se z dvignjenimi rokami ves poražen predaja.
Na osnovni ravni je vse jasno. Predsednik SDS je vojni zmagovalec in simbolično je prav Janez Janša tisti, ki se mu vojak predaja. Gre torej za povsem legitimno politično sporočilo ali zgodovinski opomnik, kdo je kdo …
Janša se je kot mnogi drugi komuniciranja s plakati najverjetneje naučil med plakatno afero iz leta 1987. Mimogrede; parafraza štafete mladosti na plakatu je prav tako pomemben kamenček slovenske osamosvojitve. In ob njej še na tisoče drugih kamenčkov. Pisateljska ustava, odbor za varstvo človekovih pravic, rojevanje civilne družbe, zborovanje v Cankarjevem domu … kup dogodkov, ljudi in naporov je pripeljalo do osamosvojitve. Zato se zdi plakat z vojakom, ki se predaja, povedno nekoliko omejen. Vojaška akcija je bila pomemben, nikakor pa ne edini akt osamosvojitve. Če junijsko praznovanje razumemo kot rojstni dan naše države, bi parafrazirali, da se plakat in čestitka – kot tudi celotna ideologija SDS – ukvarjata izključno s češnjo, namesto da bi se s celotno torto.
Še naprej, na druge povedne ravni plakata. Cilj je bil šokirati, razdvajati, jeziti. Take stvari, ki pa v politiki uspevajo zadnjih nekaj tisočletij.
A razen pacientov, ki imajo predpisano vsakodnevno terapijo na Twitterju, plakat ni povzročil nekega večjega razburjenja. Ljudje bolj kot o junaški zmagi razmišljajo, kako premostiti ponedeljek, ki jih ves delaven loči od prazničnega torka.
Še več; že ob postavitvi je bilo jasno, da plakat ne bo visel neopazen niti v državah, ki so bile pred skoraj tremi desetletji agresorji. Na Balkanu si je plakat, vsaj po zapisih v medijih, prislužil samo prizanesljiv posmeh. Povedano drugače: nekako dvomimo, da je s plakatom uspelo SDS pridobiti 1,7 odstotka podpore, kot je z zadnjico uspelo Domovinski ligi …
In še zadnja raven tega potovanja v politični purgatorij. Po nepreverjenih podatkih – žal je raziskovalni oddelek naše skromne oddaje kadrovsko podhranjen – je vojak, ki se na fotografiji predaja, Slovenec.
Ne samo, da je situacija tako nepreverjeno absurdna – Slovenija praznuje državnost ob slovenskem vojaku, ki se predaja slovenski vojski – je tudi značilna. Ves slovenski univerzum je preklan zaradi tega, ker so se ali se niso v določenem zgodovinskem trenutku Slovenci predali Slovencem.
Ob tem pa je neprimernost fotografije izpričana tudi še v enem, danes pozabljenem zgodovinskem dogodku. Približno ob istem času, ko je fotografija nastala, so se po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, organizirali starši, ki so hoteli, da njihovi sinovi pridejo iz vojske, kjer so bili na služenju obveznega vojaškega roka. Z drugimi besedami; z vojsko, vojno, osamosvojitvijo in podobnimi kolobocijami velika večina jugoslovanske naborniške vojske ni hotela imeti nič. Klavnico, ki je sledila v devetdesetih, so v glavnem organizirali fanatiki in bedaki, primitivna drhal, ki se je v času slovenske osamosvojitvene vojne šele organizirala.
In za konec: slovenska politična desnica bo še naprej z javnostjo komunicirala s pomočjo obcestnih plakatov. Po eni strani bolje, da oni kot pa trgovske verige. A bi predlagali, da se raje držijo ženskih zadnjic kot pa naborniških vojakov.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov