Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
V tednu, ko je srbski blok razblinil slovenske sanje o naslovu evropskih prvakov v odbojki, se je blokiranje preselilo iz dvoranskega parketa še na političnega
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Šarec noče ponoviti Pahorjeve napake in bo blokiral do zadnje kaplje znoja.
Analizirajmo.
Ko so se Hrvatje, ki imajo intimne odnose z odhajajočo komisijo, pohvalili, da je njihov vstop v schengen že dogovorjen in dejstvo, se je Marjan Šarec odzval izredno ostro. Povedal je, da bo naš odgovor na takšno nenačelno in netransparentno dejanje komisije, ki je zaobšla strokovne evalvacije, političen. “Če bodo oni delovali politično, potem bo tudi naše delovanje politično.” Javnost in politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
“S krepelcem in politiko jim jih naložimo prek hrbta, ako mislijo z nami češnje zobat!”
In medtem ko se razumni čohamo po glavi, kako lahko deluje Slovenija razen politično in kaj lahko odgovori hrvaškim kolegom politik, ki je predsednik vlade, ne da bi bil odgovor političen, in ali je mogoče, da ima Slovenija o vstopu Hrvaške v schengenski prostor stališče, ki ni politično, temveč je recimo vojaško.
Prva blokada Hrvaške je padla, ker je bil fantastičen dan, torej bo druga uspela, ker bomo delovali politično. Zdi se naivno, ampak prepustimo sodbo pametnejšim. Do tedaj pa si poglejmo schengen.
Najbolj neverjetno je, da se s sosedi prepiramo za oslovo senco. Ampak to počnemo Slovenci že vso zgodovino in ves čas … Se pravi, da bi Hrvati radi vstopili v nekaj, kar ne obstaja, mi pa jih bomo pri tem blokirali.
Najbolj neverjetno je, da se s sosedi prepiramo za oslovo senco. Ampak to počnemo Slovenci že vso zgodovino in ves čas … Se pravi, da bi Hrvati radi vstopili v nekaj, kar ne obstaja, mi pa jih bomo pri tem blokirali.
Kaj pravijo poročila s terena? Za Bruselj je skupni schengenski prostor krava vodnica, izložbeni plakat evropskega združevanja. Ki pa je odletel s prvim migrantskim pišem in Bruselj miži na vsa očesa, ko poskuša reklamirati schengenski prostor kot živ in delujoč. Realnost je seveda drugačna. Tisti, ki živijo ob meji in tisti, ki radi ali morajo veliko potovati, imajo povsem drugačno izkušnjo. Še enkrat več v evropski, sploh pa slovenski zgodovini se je na mejah pojavila olivnozelena. Molenje osebnih dokumentov se na srečo še ni izgubilo iz mišičnega spomina. Res je, da izostane “je kaj za prijavit”, a zato niso kolone na Šentilju vsako jutro med peto in sedmo nič krajše. In bog ne daj, da poskušate vstopiti v katero nam sosednjih držav z belim kombijem!
Jasno, da je mogoče po Evropi potovati tudi brez vsakega ustavljanja na mejah, ampak ko svoboda ni več pravilo, temveč naključje – izgubi vso veličastnost pojma “svoboda”.
Danes tako ne vemo natančno, v kakšnem agregatnem stanju je schengen. Še najbolje bi ga bilo primerjali s Cerkniškim jezerom. Enkrat je, drugič ga ni. Ampak ne glede na sumljivo vrednost tega instituta si Hrvati neskončno želijo vstopiti vanj. Kot trdijo dobro obveščeni, gre bolj kot ne za notranjepolitične težnje, ki kakršen koli evropski korak promovirajo kot epohalno zmago; a na Balkanu je to normalno. V Evropi pa tudi. Recimo Črnogorci so vstopili v evropsko monetarno unijo, ne da bi za to kogarkoli kaj prosili ali izpolnjevali težke in stroge kriterije. Enostavno so si evra kot valute zaželeli – in ga imajo. Tako bo verjetno tudi s Hrvati. Menili bodo, da si zaslužijo biti v schengenu, in pač bodo. Kljub temu da bo Šarec deloval politično.
Danes tako ne vemo natančno, v kakšnem agregatnem stanju je schengen. Še najbolje bi ga bilo primerjali s Cerkniškim jezerom. Enkrat je, drugič ga ni. Ampak ne glede na sumljivo vrednost tega instituta si Hrvati neskončno želijo vstopiti vanj.
Najbolj vprašljivo, in to je srčika našega današnjega izvajanja, je dejstvo, čemu bi Hrvate pri vstopu v schengen blokirali? Ali ni meja evropske skupnosti, premaknjena na jug, rešitev vseh naših težav? Ali ni neobstoj schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško – prost pretok ljudi, vsaj v velikem delu, rešitev zdaj že skoraj tridesetletnega mejnega spora? Ali ni Joško Joras, ki se brez mejne kontrole vozi do svoje hiše, kanon slovenske suverenosti?
Ob tem bi lahko Slovenija le lahko nekaj ur po vstopu Hrvaške v schengen umaknila sramotno ograjo na južni meji. Migranti bi samodejno postali problem nekoga drugega, kajti kot je znano, si nihče od njih v resnici ne želi ostati v Sloveniji. Argument slovenske politike, da Hrvati niso sposobni varovati zunanje meje Evropske skupnosti, je svetohlinski, da bolj svetohlinski ne more biti. Kot da smo jo mi sposobni varovati in kot da nas resnično briga za to, koliko nesrečnežem se uspe prebiti na zahod. Umazano delo opravljamo, da ulice zahodnih velemest ostajajo kolikor toliko čiste, in če predamo štafetno palico voljnim Hrvatom, to v naši redakciji, bržčas naivno, razumemo samo kot prednost. Šarec trdi, da bo zaščitil slovenske interese, a blokada in seveda famozno politično delovanje pomenita status quo, za katerega pa se skoraj večinsko strinjamo, da je za Slovenijo škodljiv.
Najbolj vprašljivo, in to je srčika našega današnjega izvajanja, je dejstvo, čemu bi Hrvate pri vstopu v schengen blokirali? Ali ni meja evropske skupnosti, premaknjena na jug, rešitev vseh naših težav? Ali ni neobstoj schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško – prost pretok ljudi, vsaj v velikem delu, rešitev zdaj že skoraj tridesetletnega mejnega spora? Ali ni Joško Joras, ki se brez mejne kontrole vozi do svoje hiše, kanon slovenske suverenosti?
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
V tednu, ko je srbski blok razblinil slovenske sanje o naslovu evropskih prvakov v odbojki, se je blokiranje preselilo iz dvoranskega parketa še na političnega
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Šarec noče ponoviti Pahorjeve napake in bo blokiral do zadnje kaplje znoja.
Analizirajmo.
Ko so se Hrvatje, ki imajo intimne odnose z odhajajočo komisijo, pohvalili, da je njihov vstop v schengen že dogovorjen in dejstvo, se je Marjan Šarec odzval izredno ostro. Povedal je, da bo naš odgovor na takšno nenačelno in netransparentno dejanje komisije, ki je zaobšla strokovne evalvacije, političen. “Če bodo oni delovali politično, potem bo tudi naše delovanje politično.” Javnost in politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
“S krepelcem in politiko jim jih naložimo prek hrbta, ako mislijo z nami češnje zobat!”
In medtem ko se razumni čohamo po glavi, kako lahko deluje Slovenija razen politično in kaj lahko odgovori hrvaškim kolegom politik, ki je predsednik vlade, ne da bi bil odgovor političen, in ali je mogoče, da ima Slovenija o vstopu Hrvaške v schengenski prostor stališče, ki ni politično, temveč je recimo vojaško.
Prva blokada Hrvaške je padla, ker je bil fantastičen dan, torej bo druga uspela, ker bomo delovali politično. Zdi se naivno, ampak prepustimo sodbo pametnejšim. Do tedaj pa si poglejmo schengen.
Najbolj neverjetno je, da se s sosedi prepiramo za oslovo senco. Ampak to počnemo Slovenci že vso zgodovino in ves čas … Se pravi, da bi Hrvati radi vstopili v nekaj, kar ne obstaja, mi pa jih bomo pri tem blokirali.
Najbolj neverjetno je, da se s sosedi prepiramo za oslovo senco. Ampak to počnemo Slovenci že vso zgodovino in ves čas … Se pravi, da bi Hrvati radi vstopili v nekaj, kar ne obstaja, mi pa jih bomo pri tem blokirali.
Kaj pravijo poročila s terena? Za Bruselj je skupni schengenski prostor krava vodnica, izložbeni plakat evropskega združevanja. Ki pa je odletel s prvim migrantskim pišem in Bruselj miži na vsa očesa, ko poskuša reklamirati schengenski prostor kot živ in delujoč. Realnost je seveda drugačna. Tisti, ki živijo ob meji in tisti, ki radi ali morajo veliko potovati, imajo povsem drugačno izkušnjo. Še enkrat več v evropski, sploh pa slovenski zgodovini se je na mejah pojavila olivnozelena. Molenje osebnih dokumentov se na srečo še ni izgubilo iz mišičnega spomina. Res je, da izostane “je kaj za prijavit”, a zato niso kolone na Šentilju vsako jutro med peto in sedmo nič krajše. In bog ne daj, da poskušate vstopiti v katero nam sosednjih držav z belim kombijem!
Jasno, da je mogoče po Evropi potovati tudi brez vsakega ustavljanja na mejah, ampak ko svoboda ni več pravilo, temveč naključje – izgubi vso veličastnost pojma “svoboda”.
Danes tako ne vemo natančno, v kakšnem agregatnem stanju je schengen. Še najbolje bi ga bilo primerjali s Cerkniškim jezerom. Enkrat je, drugič ga ni. Ampak ne glede na sumljivo vrednost tega instituta si Hrvati neskončno želijo vstopiti vanj. Kot trdijo dobro obveščeni, gre bolj kot ne za notranjepolitične težnje, ki kakršen koli evropski korak promovirajo kot epohalno zmago; a na Balkanu je to normalno. V Evropi pa tudi. Recimo Črnogorci so vstopili v evropsko monetarno unijo, ne da bi za to kogarkoli kaj prosili ali izpolnjevali težke in stroge kriterije. Enostavno so si evra kot valute zaželeli – in ga imajo. Tako bo verjetno tudi s Hrvati. Menili bodo, da si zaslužijo biti v schengenu, in pač bodo. Kljub temu da bo Šarec deloval politično.
Danes tako ne vemo natančno, v kakšnem agregatnem stanju je schengen. Še najbolje bi ga bilo primerjali s Cerkniškim jezerom. Enkrat je, drugič ga ni. Ampak ne glede na sumljivo vrednost tega instituta si Hrvati neskončno želijo vstopiti vanj.
Najbolj vprašljivo, in to je srčika našega današnjega izvajanja, je dejstvo, čemu bi Hrvate pri vstopu v schengen blokirali? Ali ni meja evropske skupnosti, premaknjena na jug, rešitev vseh naših težav? Ali ni neobstoj schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško – prost pretok ljudi, vsaj v velikem delu, rešitev zdaj že skoraj tridesetletnega mejnega spora? Ali ni Joško Joras, ki se brez mejne kontrole vozi do svoje hiše, kanon slovenske suverenosti?
Ob tem bi lahko Slovenija le lahko nekaj ur po vstopu Hrvaške v schengen umaknila sramotno ograjo na južni meji. Migranti bi samodejno postali problem nekoga drugega, kajti kot je znano, si nihče od njih v resnici ne želi ostati v Sloveniji. Argument slovenske politike, da Hrvati niso sposobni varovati zunanje meje Evropske skupnosti, je svetohlinski, da bolj svetohlinski ne more biti. Kot da smo jo mi sposobni varovati in kot da nas resnično briga za to, koliko nesrečnežem se uspe prebiti na zahod. Umazano delo opravljamo, da ulice zahodnih velemest ostajajo kolikor toliko čiste, in če predamo štafetno palico voljnim Hrvatom, to v naši redakciji, bržčas naivno, razumemo samo kot prednost. Šarec trdi, da bo zaščitil slovenske interese, a blokada in seveda famozno politično delovanje pomenita status quo, za katerega pa se skoraj večinsko strinjamo, da je za Slovenijo škodljiv.
Najbolj vprašljivo, in to je srčika našega današnjega izvajanja, je dejstvo, čemu bi Hrvate pri vstopu v schengen blokirali? Ali ni meja evropske skupnosti, premaknjena na jug, rešitev vseh naših težav? Ali ni neobstoj schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško – prost pretok ljudi, vsaj v velikem delu, rešitev zdaj že skoraj tridesetletnega mejnega spora? Ali ni Joško Joras, ki se brez mejne kontrole vozi do svoje hiše, kanon slovenske suverenosti?
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov