Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča.
Piše: Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča
Žan Mahnič ni z ustavno-sodniško mafijo, ki je zaščitila tožilsko mafijo, povedal nič novega. Oziroma nič takšnega, česar ne bi kdo že kdaj v slovenski politiki rekel. Nikogar ni prav zares šokiral, nihče ni prav zares ogorčen. Razen tistih s krajšim zgodovinskim spominom, saj dokumentirana zgodovina podobnih političnih pritlehnosti zavzema več prostora, kot je predelanega domačega branja na Žanovi knjižni polici.
Je pa zanimivo in novo dogajanje okoli tokratne izjave oziroma tvita. Levi razumniki so skočili pokonci, češ da je takšno obnašanje, sploh pa govorjenje nevzdržno, desni razumniki pa so skočili pokonci, da je v demokratičnem političnem diskurzu takšno naslavljanje dovoljeno. Mi nismo skočili nikamor, ker nas nihče ni nič vprašal.
Ampak nekaj vprašanj izjava kljub vsemu odpira na novo. Najprej o sodstvu, pravosodju, sodni veji oblasti. O tožnikih in sodnikih skratka.
“Ljudje ne zaupajo sodstvu,” pravi Mahnič in celo navede odstotke nad pravosodjem zgroženih Slovencev. Ker imata teorija prava kot tudi pravni red za seboj nekajtisočletno zgodovino, je težko biti pameten, ne da bi kdo prišel nadte z latinskim citatom. Ali pa s primerom iz naravnega prava. Ampak kot so rade govorile naše babice, je transformacija iz naravnega v civilno pravo mogoča le s pomočjo družbene pogodbe, njene temelje pa se je spravil rušiti neustrašni Žan … Vendar so to kompleksne razprave, nedosegljive skromni radijski oddaji.
Tako nam ne preostane drugega, kot da v razlagi fenomena uporabimo sveto preproščino, ki jo je ne navsezadnje v tvitu uporabil tudi Žan Mahnič. Le da bomo mi s sveto preproščino barantali kot z orodjem, Žan Mahnič pač z njo opleta, ker mu je blizu.
Sodstvo oziroma pravosodni sistem je kot vampi. Ali ga maraš, ali ga ne maraš … vmesne poti ni in v glavnem se preference končajo s sodbo, ki jo prejmeš v roke.
Naša družba je s sodstvom in sodbami tako zelo prežeta, da le redki pomisli še na tretjo možnost, ki pa je pri Slovencih skoraj bogokletna. Namreč ta, da se s sodno oblastjo ne srečaš. Ker se ona ne sreča s tabo. Moralen, pošten in načelen posameznik lahko pride skozi življenje skoraj brez neposrednega stika s pravosodjem. Še sploh odkar so nekatere upravne pristojnosti sodišč prešle na notarje oziroma na podobne organe. Spoštuj očeta in mater, boga ter družbeno pogodbo, pa si skozi …
Ampak kot vemo, smo Slovenci s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni. Zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. In bo lahko sodišča imenoval za mafijo, ker niso odločila njemu v prid in ker živimo v demokraciji.
Pustimo, da nas sveta preproščina vodi še dlje po tej poti, ki se konča ob koncu časa; ko bo prišlo nekoč do poslednje sodbe, predvidevamo, da bo gužva pred sodiščem neznosna. In medtem ko bodo vse te milijarde ponižno čakale na namenjeno jim sodbo, se bo nekje od zadaj začel dreti Slovenec, da bo tožil troedinost na evropskem sodišču zaradi sodnih zaostankov. Ko pa bo končno le prišel na vrsto in če bo fasal purgatorij, bog ne daj pekel, se bo seveda zdrl na Boga: “Mafija je zaščitila mafijo!”
Drugo veliko vprašanje ob Mahničevi novi ofenzivi je tako vprašanje mafije. Kot poroča literarna zgodovina, prvi mafijci pravzaprav niso vedeli, da so mafijci, dokler jim tega ni povedal Mario Puzo. In pozneje še Francis Ford Coppola. Mafijci so se začeli vesti kot mafijci, šele ko so prebrali ali videli Botra. Pred tem so bili navadne barabe.
Hočemo poudariti, da je pojem mafije tako zelo kompleksen, večpomenski in nedorečen, da si lahko pod “mafijo, ki ščiti mafijo” marsikdo predstavlja marsikaj. Ljubitelji filma recimo mladega Al Pacina, ki sedi ob postelji ranjenega Marlona Branda. Mafija ščiti mafijo.
Letošnji Ježkov nagrajenec, neponovljivi Marko Brecelj, je prepričan, da se mafija skriva v matematiki in fiziki, Alojz Podre pa je njen veliki mojster.
Ampak kljub različnim vidikom se moramo strinjati z mogoče nekoliko suhoparnim, a vendarle strokovnim terminom, ki mafijo popredalčka v širši pojem, to pa je “organiziran kriminal“!
Miselna uganka posebej za Žana: “Ni vsak organiziran kriminal mafija, je pa vsaka mafija organiziran kriminal …”
In zdaj s tem védenjem na novo interpretirajmo poslančevo izjavo o ustavnem sodišču, ki je zadržalo delo parlamentarne preiskovalne komisije o primeru Kangler v delu, ki se nanaša na tožilsko organizacijo. Oziroma je ustavno sodišče preprečilo zaslišanje državnih tožilcev pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
Na novo interpretiran tvit se tako glasi: “Organiziran kriminal je zaščitil organiziran kriminal!“
In v tem grmu tiči Mahnič. Ker je izraz mafija v slovenskem političnem bljuvanju tako običajen, Mahničeva izjava razvodeni; posledično se celo argumenti pravnih strokovnjakov sumljive provenience, ki zatrjujejo, da je v parlamentarni demokraciji takšna komunikacija dovoljena, zdijo legitimni.
A v tistem trenutku, ko poslanec državnega zbora obtoži temeljne institucije pravosodja, da so del organiziranega kriminala, se optika dramatično spremeni. Če si že kdo predstavlja ustavne sodnike in tožilce, ki se sprehajajo po Siciliji z luparami in dvorijo dekletom mandeljnastih oči, pa je naslavljanje ustavnih sodnikov in tožilcev s kriminalci kriminalno dejanje.
Povedano drugače: če Mahniča za izjavo ne bodo sodno preganjali, so mafija.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča.
Piše: Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča
Žan Mahnič ni z ustavno-sodniško mafijo, ki je zaščitila tožilsko mafijo, povedal nič novega. Oziroma nič takšnega, česar ne bi kdo že kdaj v slovenski politiki rekel. Nikogar ni prav zares šokiral, nihče ni prav zares ogorčen. Razen tistih s krajšim zgodovinskim spominom, saj dokumentirana zgodovina podobnih političnih pritlehnosti zavzema več prostora, kot je predelanega domačega branja na Žanovi knjižni polici.
Je pa zanimivo in novo dogajanje okoli tokratne izjave oziroma tvita. Levi razumniki so skočili pokonci, češ da je takšno obnašanje, sploh pa govorjenje nevzdržno, desni razumniki pa so skočili pokonci, da je v demokratičnem političnem diskurzu takšno naslavljanje dovoljeno. Mi nismo skočili nikamor, ker nas nihče ni nič vprašal.
Ampak nekaj vprašanj izjava kljub vsemu odpira na novo. Najprej o sodstvu, pravosodju, sodni veji oblasti. O tožnikih in sodnikih skratka.
“Ljudje ne zaupajo sodstvu,” pravi Mahnič in celo navede odstotke nad pravosodjem zgroženih Slovencev. Ker imata teorija prava kot tudi pravni red za seboj nekajtisočletno zgodovino, je težko biti pameten, ne da bi kdo prišel nadte z latinskim citatom. Ali pa s primerom iz naravnega prava. Ampak kot so rade govorile naše babice, je transformacija iz naravnega v civilno pravo mogoča le s pomočjo družbene pogodbe, njene temelje pa se je spravil rušiti neustrašni Žan … Vendar so to kompleksne razprave, nedosegljive skromni radijski oddaji.
Tako nam ne preostane drugega, kot da v razlagi fenomena uporabimo sveto preproščino, ki jo je ne navsezadnje v tvitu uporabil tudi Žan Mahnič. Le da bomo mi s sveto preproščino barantali kot z orodjem, Žan Mahnič pač z njo opleta, ker mu je blizu.
Sodstvo oziroma pravosodni sistem je kot vampi. Ali ga maraš, ali ga ne maraš … vmesne poti ni in v glavnem se preference končajo s sodbo, ki jo prejmeš v roke.
Naša družba je s sodstvom in sodbami tako zelo prežeta, da le redki pomisli še na tretjo možnost, ki pa je pri Slovencih skoraj bogokletna. Namreč ta, da se s sodno oblastjo ne srečaš. Ker se ona ne sreča s tabo. Moralen, pošten in načelen posameznik lahko pride skozi življenje skoraj brez neposrednega stika s pravosodjem. Še sploh odkar so nekatere upravne pristojnosti sodišč prešle na notarje oziroma na podobne organe. Spoštuj očeta in mater, boga ter družbeno pogodbo, pa si skozi …
Ampak kot vemo, smo Slovenci s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni. Zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. In bo lahko sodišča imenoval za mafijo, ker niso odločila njemu v prid in ker živimo v demokraciji.
Pustimo, da nas sveta preproščina vodi še dlje po tej poti, ki se konča ob koncu časa; ko bo prišlo nekoč do poslednje sodbe, predvidevamo, da bo gužva pred sodiščem neznosna. In medtem ko bodo vse te milijarde ponižno čakale na namenjeno jim sodbo, se bo nekje od zadaj začel dreti Slovenec, da bo tožil troedinost na evropskem sodišču zaradi sodnih zaostankov. Ko pa bo končno le prišel na vrsto in če bo fasal purgatorij, bog ne daj pekel, se bo seveda zdrl na Boga: “Mafija je zaščitila mafijo!”
Drugo veliko vprašanje ob Mahničevi novi ofenzivi je tako vprašanje mafije. Kot poroča literarna zgodovina, prvi mafijci pravzaprav niso vedeli, da so mafijci, dokler jim tega ni povedal Mario Puzo. In pozneje še Francis Ford Coppola. Mafijci so se začeli vesti kot mafijci, šele ko so prebrali ali videli Botra. Pred tem so bili navadne barabe.
Hočemo poudariti, da je pojem mafije tako zelo kompleksen, večpomenski in nedorečen, da si lahko pod “mafijo, ki ščiti mafijo” marsikdo predstavlja marsikaj. Ljubitelji filma recimo mladega Al Pacina, ki sedi ob postelji ranjenega Marlona Branda. Mafija ščiti mafijo.
Letošnji Ježkov nagrajenec, neponovljivi Marko Brecelj, je prepričan, da se mafija skriva v matematiki in fiziki, Alojz Podre pa je njen veliki mojster.
Ampak kljub različnim vidikom se moramo strinjati z mogoče nekoliko suhoparnim, a vendarle strokovnim terminom, ki mafijo popredalčka v širši pojem, to pa je “organiziran kriminal“!
Miselna uganka posebej za Žana: “Ni vsak organiziran kriminal mafija, je pa vsaka mafija organiziran kriminal …”
In zdaj s tem védenjem na novo interpretirajmo poslančevo izjavo o ustavnem sodišču, ki je zadržalo delo parlamentarne preiskovalne komisije o primeru Kangler v delu, ki se nanaša na tožilsko organizacijo. Oziroma je ustavno sodišče preprečilo zaslišanje državnih tožilcev pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
Na novo interpretiran tvit se tako glasi: “Organiziran kriminal je zaščitil organiziran kriminal!“
In v tem grmu tiči Mahnič. Ker je izraz mafija v slovenskem političnem bljuvanju tako običajen, Mahničeva izjava razvodeni; posledično se celo argumenti pravnih strokovnjakov sumljive provenience, ki zatrjujejo, da je v parlamentarni demokraciji takšna komunikacija dovoljena, zdijo legitimni.
A v tistem trenutku, ko poslanec državnega zbora obtoži temeljne institucije pravosodja, da so del organiziranega kriminala, se optika dramatično spremeni. Če si že kdo predstavlja ustavne sodnike in tožilce, ki se sprehajajo po Siciliji z luparami in dvorijo dekletom mandeljnastih oči, pa je naslavljanje ustavnih sodnikov in tožilcev s kriminalci kriminalno dejanje.
Povedano drugače: če Mahniča za izjavo ne bodo sodno preganjali, so mafija.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov